Preskoči na glavno vsebino

Letošnji pridelek

Da sva zelenjavarja v malem priča podatek, da na najinem skromnem balkonu, nič večjem od dobrih dveh kvadratov, raste paradižnik, bazilika, peteršilj, drobnjak, šetraj, melisa in še kakšna zelena stvar, kateri ne vem ravno imena. Vse te stvari pridejo hudo prav, ko kuhava kakšno novo pogruntavščino in lahko eksperimentirava z dodajanjem začimb.

Kljub junijskemu neurju, ki je najin prvi lonec s paradajzom vrgel z balkona mimo balkona gospe Kegljevič, ki ji je usojeno živeti pod nama, ter avgustovskemu neurju s točo, ki je najin lepo urejeni balkon predelal kot bi čezenj pognal hordo divjadi, nama je uspelo pridelat natanko štiri paradižnike. Tale na spodnji sliki je največji med njimi in ponosno ga štejeva med največji uspeh najinega prvega leta zelenjavarstva.

Najin največji letošnji paradajz

Komentarji

Oseba Unknown sporoča …
Upam, da sta tegale pojedla z baziliko in mocarelo... Mmmmm...
Oseba Unknown sporoča …
vav kaki paradižnik je to!!!!! komajčakam da se odselim in svoj balkon dobim:)
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Tale paradajz se zaenkrat še sonči in čaka na svoj slastni konec v družbi mozarelle in bazilike ali pa v eni hudi grški solati, mljac.
Ja, ja, Matej, brez balkona bi bila kar precej prikrajšana za svoje nove hobije.
Oseba kenkuči sporoča …
Mmmm, kdaj bosta povabila na večerjo dva lačna soseda? Pa še težav ne bosta imela s pripravo. Meni tekne tudi kar takle na vejici, he, he.
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Hm, Kenkuči, pomoje mam zate čist premal zelenjave doma :). Bom mogu najprej eno tržnico oropat ;).
Oseba Darja sporoča …
Hah :-) Tale paradajzič zaenkrat še vedno veselo dozoreva na balkonu ... Ga je kar težko odtrgat, ko pa razveseljuje oko vsak dan, ko pogledava skozi okno ... Ko bo naslednje leto bera kaj vecja, povabiva na eno njamsi hamsi solatko.
Matej - vem, da je na Jaka Platiše tudi en veeeelik balkon s praznim koritom:-).

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Darija in Gregor Ovsenik

V soboto smo bili priča čudovitemu družinskemu dogodku - vzela sta se Darija Jezeršek in Gregor Ovsenik, Tomažev mlajši brat. Po dobrem letu in pol njune skupne zgodbe sta stopila korak naprej, od koder bosta zdaj 'pred Bogom in ljudmi' zares hodila skupaj. Darija in Gregor, naj držita ljubezen in spoštovanje! Darija in Gregor, nevesta in ženin Nekdo (z veliko) je poskrbel, da sta imela čudovit dan. Tokrat je bila koruza, o kateri imata ponavadi strokovne debate, zgolj za kuliso. Katja in Igor, priči Srečna Smo pripravljeni? Gremo! Ta mlada Odemsa iz Predoselj In sta šla novemu življenju naproti. Dve družini(ci), Jezerški in Ovseniki Šrangarji iz Žlebov Za fotografskimi objektivi sva stala Darja in Tomaž. Bilo nama je v veselje, čeprav se je zgodilo malce po sili razmer (je že moralo biti tako). Več najinih fotografij lahko vidite v galeriji .

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda