Ovseniki

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Z včerajšnjim dnem umira moj vzdevek iz kratkohlačniških let. Dobil sem ga od sosedovega Liparjevega Janeza, ki smo ga otroci - enako kot njegov sin - preprosto klicali ata. 'Tompadžeri' sem slišal vedno, ko sem s kakšno novo željo ali pa kar tako vstopil v njegovo mizarsko delavnico. Zastava ob štafeti mladosti, prva lesena samokolnica, hokejska palica, lesena puška, nogometni goli ... vse, kar smo potrebovali za svojo igro in podvige, se je dalo zastonj naročiti pri njem. Nam otrokom ni nikoli odrekal svojega časa. Z njim smo šli večkrat h Krištofu na sladoled, prvič nas je peljal na kranjski bazen, učil nas je igrati tarok ... in z vsem tem poskrbel za prijetne spomine na otroštvo. Hvala, 'ata'.