Z včerajšnjim dnem umira moj vzdevek iz kratkohlačniških let. Dobil sem ga od sosedovega Liparjevega Janeza, ki smo ga otroci - enako kot njegov sin - preprosto klicali ata. 'Tompadžeri' sem slišal vedno, ko sem s kakšno novo željo ali pa kar tako vstopil v njegovo mizarsko delavnico. Zastava ob štafeti mladosti, prva lesena samokolnica, hokejska palica, lesena puška, nogometni goli ... vse, kar smo potrebovali za svojo igro in podvige, se je dalo zastonj naročiti pri njem. Nam otrokom ni nikoli odrekal svojega časa. Z njim smo šli večkrat h Krištofu na sladoled, prvič nas je peljal na kranjski bazen, učil nas je igrati tarok ... in z vsem tem poskrbel za prijetne spomine na otroštvo. Hvala, 'ata'.