Preskoči na glavno vsebino

Objave

Prikaz objav, dodanih na 2017

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok.
Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick.
Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji.



Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko.

Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepomembne s…

»Kako se rihtate?«

»Kako se rihtate?«, me v zadnjem času vpraša večina znancev, ki jih srečujem. »Hm ... Ja, fino, dobro, super, kakor kdaj, pestro, uf, kar naporno ...« so moji najpogostejši hitri odgovori. Kdor ima kaj več časa, sliši moje trenutno razpoloženje. To pa niha od skuliranosti do izčrpanosti in vseh odtenkov vmesnega.

Stopetdeset odtenkov barvnega So obdobja, ko občutim veliko hvaležnost za izjemni dar, ki sva ga z Darjo prejela v obliki petih čudovitih otrok. Ponavadi je to, ko sem spočit, ko mi gredo stvari ne samo doma, ampak tudi v službi dobro. So pa dnevi ali obdobja, ko svojega počutja ne bi opisoval niti psihiatru, ker bi mi najbrž predpisal hospitalizacijo s kakšnimi močnimi sredstvi za kuliranje. Sicer pa med pogovori z drugimi starši ugotavljam, da so vzponi in padci stalnica staršev vseh vrst družin, majhnih in večjih. Starševstvo je sicer silno lepa izkušnja, ki je ne bi mogel primerjati z ničemer drugim, je pa v isti sapi tudi izjemno zahtevna naloga. Spomnim se sodelavca, ko…