Preskoči na glavno vsebino

Zbogom, Cerkev?

Pred časom smo v župniji imeli enega od škofov na obisku. Zaradi blagoslova obnovljenih del cerkvi je prišel. Požegnat štenge, malarijo, nov štrom in podobno. Praznična maša z dolgo pridigo, zahvalami sem ter tja in pojedino pred cerkvijo. Ljudstvo je bilo v cerkvi enako komorno, kot vsako drugo nedeljo, še najbolj se je ozračje razživelo, ko smo se zunaj lotili pojedine, ki so jo pripravile dobre okoliške gospodinje.

Cerkev sv. Dominika, naša mala podružnica

Morda jaz nisem najbolj navajen teh stvari, a meni se zdi čudno, da pride škof v vas zaradi novih šteng ali novih kablov v cerkvi. Da se ne bi čudno slišalo - cenim delo ljudi in jih spoštujem, da svoj prosti čas in denar namenijo obnovi svetišča, v katerem vsako nedeljo častijo Boga. Ali pa tudi ne vsako nedeljo.

Sprašujem se, ali bodo ob pomanjkanju duhovnih pastirjev in vse bolj praznih cerkvah nove štenge dovolj velik magnet za nove vernike? Ali pa novo ozvočenje, bo privabilo večje število ljudi k nedeljski maši? Najbrž ne. Prepričan sem, da ne. Zato se mi zdi trapasto delat praznik in klicat škofa v goste zaradi takih stvari.

Škofje, na ulico!

Kaj pa evangelizacija? Novi kristjani? Še prej pa zdaj že pregovorno 'oddaljeni od Cerkve'. Tisti, ki so bili krščeni, hodili k verouku, bili pri birmi, morda (bili) celo krščansko poročeni ... mar ne bi bilo bolje, da bi škof prišel v vas na misijo obnove Kristusa v izgubljenih dušah? Mar ne bi bilo bolje, da bi slekel svojo škofovsko opravo in stopil iz cerkve med ljudi, na ulico, v vas, na bližnje igrišče, v kavarno ... tja, kjer bi našel ljudi, ki jih vse bolj medli magnet današnjega slovenskega krščanstva ne privlači več. A ni vsaka ovčica bolj pomembna od vsega okrasja na cerkvenem oltarju in vsake podobe Boga, ki je kljub vsej lepoti le kos lesa.

Bog je namreč v vsakem človeku, ki ga sprejme, neskončno večji, kot je v kosu lesa, ki nosi njegovo križano podobo. Saj ga vendar vsako mašo posebej sprejmemo vase v podobi kruha prav zato, da bi se naselil v našem srcu, v vsej naši biti, da bi skozi svoje besede in dejanja gradili sami sebi pot do Njega v času, ko verjamemo, da ni namenjen trohnenju, temveč poveličanju.

Marketing v Cerkvi

Cerkev se očitno še ne zaveda, da ji danes konkurirajo vse prostočasne dejavnosti, vsi hobiji, športi, krožki ... Ko poslušam starše, ki so sicer verni, imajo verouk svojih otrok na urniku (ponavadi) skupaj z glasbeno šolo in enim od športov, ki jih otrok trenira. Ker so danes te stvari precej resno zastavljene (česar sicer sam ne razumem najbolje), ima otrok verouk enkrat tedensko, ostale dejavnosti pa po večkrat. Čez vikend so tekme, dostikrat v času nedeljske maše. In družina oz. starši se morajo odločiti med mašo in tekmo. Ponavadi slednja zmaga, če le ni kakšna taka maša, da jo mora otrok obvezno obiskati, sicer ne bo nabral dovolj 'točk' za obhajilo ali birmo.

Žalostno ali ne, to je dejstvo, ki ga duhovščina dostikrat zelo težko sprejme, potem pa nam, preostalemu ljudstvu, pridiga o tistih, ki jih ni pri maši. Res učinkovito. Ponavadi s tem še nas (vsaj mene) zamorijo.

Če je vse zgornje dejstvo, potem je treba nekaj ukreniti. Sam se ukvarjam z marketingom, ki je za take izzive zelo primerna dejavnost. Obstaja cel kup zelo uspešnih 'gurujev' marketinga, morda bi Cerkev morala najeti enega od njih, da bi jim pripravil strategijo za ponovni povratek vernikov v cerkve. Ta bi najbrž vsebovala tečaje javnega nastopanja za škofe in duhovnike, celo vrsto aktivnosti, s katerimi bi se morali škofje in duhovniki (morda tudi aktivni laiki v Cerkvi) ukvarjati, najbrž tudi kakšno udarno reklamno akcijo v mainstream medijih.

Se sliši čudno? Uspešna podjetja se poslužujejo vsega tega, da bi doživela poslovni uspeh. Zakaj se tega ne bi lotila Cerkev? Kaj pa je njen poslovni uspeh? Najbrž ne gozdovi na Pokljuki, vrnjena Betnava in lastništvo v T2 ... vse to so teme, ki jih 'oddaljeni od Cerkve' dnevno uporabljajo kot izgovor, da ne obiskujejo več svetih maš in je njihova vera omejena na obisk žegna na Veliko soboto.

Duhovščina, uglasite se na Boga

"Takoj po birmi sem staršem rekla, da ni šanse, da grem še kdaj v cerkev, ker se mi je s svojimi čudnimi forami župnik totalno zameril", slišim od mame dveh otrok, ki je v zadnjih petnajstih letih še dvakrat obiskala cerkev, vsakič samo na poroki katerega od svojih prijateljev.

"Župnik mi ne dovoli predstaviti obiska misijona v Afriki", v joku svoji mami zaupa sedemnajstletnica, ki se odpravlja na enomesečni obisk misijonov v Zambiji.

"Župnik je prepovedal otroškemu zboru peti v cerkvi, ker so brez njegovega žegna ponatisnili zgoščenko z otroškimi duhovnimi pesmimi", mi pove žena, medtem, ko z otroki v avtu poslušamo omenjeni zbor.

Pa dobro, si mislim, kaj se vam dogaja v glavah, duhovščina? Ena najboljših stvari, ki daje odgovor v vsaki situaciji, je vprašati se, kaj bi Jezus storil v tej situaciji. Če prebiramo Sveto pismo, nam kmalu postane jasno, na kakšen način je deloval in tudi ukrepal v posamezni situaciji. Brigala je njega sobota, če je imel pred sabo gobavca. Brigalo je njega mnenje drugih ljudi, ko je v templju podrl stojnice. Brigalo je njega, če je ženska, ki jo je prosil za kozarec vode, osovražena Samarijanka. Brigalo je njega, če je bila Marija Magdalena prostitutka.

Kje sem pa jaz?

Odraščal sem v veliki župniji, kjer sem bil sicer v svojih najbolj aktivnih ministrantskih letih v središču, vsem na očeh, kot bralec beril sem s svojim glasom segel tudi zadaj za orgle, vseeno pa sem na koncu pristal v zakristiji. Pač za 'upokojene' ministrante v cerkvi ni bilo pravega prostora.

Po nekaj selitvah (tudi župnij) sem pristal na mali podružnici, kjer običajna nedeljska maša šteje okoli trideset duš. Majhni kraji imajo ta potencial, da prišleka težko sprejmejo. Sam se še danes čudim, da se je zgodilo ravno obratno - mene in mojo družino so sprejeli izjemno odprto. Po dobrem letu sem v ekipi bralcev beril, včasih grem na kor, kjer se s svojim netalentiranim in nešolanim glasom trudim dati zboru kakšen decibel (upam, da ne bom vsega skvaril in ljudi pregnal iz cerkve), župljani sami (tudi midva z ženo) soustvarjamo dnevna srečanja z otroki ob branju šmarnic.

Fino biti del sicer majhnega, a po svoje povezanega občestva. Majhno občestvo posamezniku nalaga večjo odgovornost gradnje skupnosti.

Zbogom, Cerkev?

Poleg vsega tega želim biti aktiven laik v Cerkvi. Zato se po svojih močeh trudim, da bi bil zgled. Zato nobeni prošnji, če se le da, ne rečem ne. Zato sem pripravljen tudi sodelovati pri stvareh, h katerim me povabi župnik ali kdo od župljanov. Ker le s tem, da sem najprej sam aktiven župljan, lahko pomagam živeti župniji. Če mi bo šlo dobro, mi bodo morda sledili moji otroci. Morda celo kdo drug. Mar ni v tem uspeh mojega marketinga za Cerkev?

Jaz Cerkvi še dolgo ne bom rekel zbogom, ker verjamem v njeno svetost. Ljudje, ki jo vodijo, na globalni ali povsem lokalni ravni, pa so tisti, ki so ji skozi vsa stoletja krojili njeno (žal včasih tudi precej slabo) zunanjo podobo. Žal se to povsem prepogosto dogaja še danes in to je nujno treba popraviti.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš.

Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev.

Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja!


Morje, otroško veselje

Po treh letih smo spet imeli priložnost, da del počitnic preživimo ob morju. Dober prijatelj nam je odstopil družinsko hišico, kjer smo imeli luksuz, ki ga v šotoru nismo bili vajeni. Zato smo zlahka za nekaj dni svoj dom preselili v borovo senco. Da je morje otrokom največje veselje, je odveč govoriti. So pa te počitnice predvsem naju prijetno presenetile, saj sva imela kljub petim otrokom dovolj časa za počitek in za naju.

Tudi midva sva imela dovolj časa za počitek, plavanje, kavo ...
Nič hudega nam ni bilo.
Naše igrišče
Lovci na valove med malico.
Plaža, kjer so nam tudi drugi starši popazili na otroke.
"Stari, a je tole vse tvoje?" me vpraša mimoidoči očka. "Ne, tudi od žene so." Ja, atrakcija smo bili.
Letošnje udobje namesto šotora.
V restavraciji smo bili sicer čisto olikani, razbili smo samo en kozarec.
Če je avto poln, je treba najti drug način za tovorjenje prtljage. Posodil eden od dobrih ljudi, ki jih poznamo.

Mali štirje fantiči

Ne zgodi se vsak dan, niti ne vsakomur, da bi praznoval štiri sinove naenkrat. Jaz imam ta velik privilegij in blagoslov. Vsi naši dvojčki so rojeni v juliju, zato smo vse štiri praznovali naenkrat. Bog vas živi, fantje!