Preskoči na glavno vsebino

»Kako se rihtate?«

»Kako se rihtate?«, me v zadnjem času vpraša večina znancev, ki jih srečujem. »Hm ... Ja, fino, dobro, super, kakor kdaj, pestro, uf, kar naporno ...« so moji najpogostejši hitri odgovori. Kdor ima kaj več časa, sliši moje trenutno razpoloženje. To pa niha od skuliranosti do izčrpanosti in vseh odtenkov vmesnega.

Stopetdeset odtenkov barvnega

So obdobja, ko občutim veliko hvaležnost za izjemni dar, ki sva ga z Darjo prejela v obliki petih čudovitih otrok. Ponavadi je to, ko sem spočit, ko mi gredo stvari ne samo doma, ampak tudi v službi dobro. So pa dnevi ali obdobja, ko svojega počutja ne bi opisoval niti psihiatru, ker bi mi najbrž predpisal hospitalizacijo s kakšnimi močnimi sredstvi za kuliranje. Sicer pa med pogovori z drugimi starši ugotavljam, da so vzponi in padci stalnica staršev vseh vrst družin, majhnih in večjih. Starševstvo je sicer silno lepa izkušnja, ki je ne bi mogel primerjati z ničemer drugim, je pa v isti sapi tudi izjemno zahtevna naloga. Spomnim se sodelavca, ko je dobil prvega sina in mi je po nekaj mesecih dejal: »Zdi se mi, kot bi končno dojel svoj smisel.« Točno tako, kljub občasni zahtevnosti.

Zasebnost?

Če mi kaj manjka, je to čas zase. Za stvari, ki me delajo mene in za katere sem ugotovil, da jih nujno potrebujem, da sem jaz res jaz. Ampak ... ko ne gre, pač ne gre. Edini čas, ki ga preživim zares sam, je pot do službe in nazaj. Darja še tega časa nima, zato se zadnje čase trudim, da ji omogočim kratek 'time out' v obliki hitrega skoka do prijateljice.
Hobije je bilo treba pospraviti v kot že prej, ko sva imela le tri fante. Zdaj je že pomislek na npr. prosto popoldne zase približno tako, kot bi si želel omisliti popoldanski izlet na luno. Tega pač ni oz. je treba življenje prilagoditi temu, da se hobijev v stari obliki ne da izvajat.

S kurami spat

Ena izjemno pozitivna stvar, ki sva jo z Darjo odkrila ob utrujenosti, je zgodnje spanje. Še nikoli prej v življenju nisem imel tako dobrega povprečja, kar se tiče spanja. Večkrat se namreč zgodi, da greva spat kar z otroki okoli osme ure zvečer. Resda je spanec naluknjan kot švicarski sir, a ni problem vstati ob polnoči, enih, treh ali npr. biti od petih naprej pokonci, če zvečer ujameš nekaj spanja v urah, ko večina ždi pred televizorjem ali kakšnim manjšim zaslončkom. Saj so jutra, sploh za Darjo pogosta, ko si zbit, kot bi te ravnokar zbil vlak, vseeno pa obstaja vsaj nekaj zdravila proti temu.

Adijo, socialna omrežja.

Če je kaj kradlo moj dragoceni čas, so bila to socialna omrežja. Pred kratkim sem poslušal izjemno zanimivo predavanje o odvisnosti od socialnih omrežij, ki sem jo začel opažati tudi pri sebi in je bila razlog, da sem ukinil svoj profil na najbolj priljubljenem omrežju, kjer sem nekoč imel mnogo 'prijateljev'.
Saj je fino vedeti, kaj počno ljudje, ki sem jih spoznal v preteklih letih. Fino je tudi videti fotografije prijateljev, ki potujejo po svetu. Recimo, da je fino vedeti, kakšna glasba je komu všeč, kaj rad je in pije. Čisto nič pa ne boli, če vsega tega ne vem. Imam prijatelje, ki so mi v zadnjem letu pomagali, ko mi je šlo za nohte. Teh ni prav veliko, jih je pa dovolj, da ob trenutkih, ko sem to res potreboval, nisem bil nikoli sam. Danes je moje socialno omrežje precej manj digitalno in precej bolj resnično. Tega večinoma sestavljajo najožji sodelavci v dopoldanskem času ter Darja in mojih pet fantov v popoldanskem času. Zame je to ob mojem trenutnem življenjskem tempu povsem dovolj. Za vse ostale imam še vedno isto telefonsko številko, isti e-naslov in pravi naslov. Dobrodošli!

Tkole se dajemo!

Hvala vsem, ki vas matra firbec, kako se rihtamo, ker vem, da mislite na nas. Hvala vsem, ki nas obiskujete - resnično smo vas veseli. Vsem, ki mislite, da nas boste s svojim klicem ali obiskom obremenjevali - nikar, pridite, obiskov smo (skoraj) vedno veseli :).

Torej, takole se rihtamo ali, kot bi rekli stari ljudje »T'kole se dajemo.«


Da bi se čim bolje rihtali, je treba ves čas skrbeti za organizacijo. 

Trudiva se, da bi bili vsi enako slišani, objeti, enako obravnavani.

Starejši fantje Matevža in Ceneta obožujejo.

Silvestrovo ob osmih zvečer: piškoti in vroča čokolada. Ob desetih zvečer smo vsi že spali.

Ena naših redkih skupnih fotografij, naš božič.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zahvala in blagoslov!

Hvala, ker ste nas spremljali in nam pomagali v lepem in pestrem letu, ki ga v teh dneh sklepamo. Blagoslov, ki nas spet obiskuje v podobi novorojenčka, naj vas spremlja, da bodo vaša življenja mogla biti živo pričevanje njegove ljubezni!

Nace, Bine, Jakob, Darja in Tomaž

Pomoč

V zadnjih mesecih, ko so se obrati najinega življenja v skrbi za tri čudovite mladeniče precej povečali, sva marsikdaj obupno hlastala po vsaj nekaj počitka, časa zase, za čisto osnovne življenjske potrebe. Imeti dva dojenčka, oba s krči, po najini odločitvi polno dojena, poleg njiju pa dveletnika, ki se privaja na vrtec in vse z njim povezane viroze ... ni keks. Situacija je bila večkrat kar za obupat, v utrujenosti večkrat popustijo živci in človek tako dnevno v goli želji 'samo da preguramo' potepta svoja načela.


Dve leti od začetka starševstva
A na najino srečo obstaja tudi druga plat medalje - poznava ogromno ljudi dobre volje in pripravljenih pomagati. Brez njih si skorajda več ne predstavljava današnjega življenja. Mama Ladka, ki ji je pomoč skorajda postala služba, kuha, pere, previja, sprehaja ... Ata Marjan in Irena, ki sta postala naša catering dobavitelja. Sosede Simona, Špela, Marija, Janja, ki pokličejo in se ponudijo za vozičkanje ali varstvo. Sestri Jana in Met…

Iz oči v oči ... s svojo ženo

Odmik zase Žena mi je letos v upanju, da bom v natrpanem in zame na trenutke prenapornem urniku ob njenih bolezenskih tegobah zadnjih mesecev užil nekaj kvalitetnega časa zase, podarila bon za nekajdnevni odmik za moške. Neke sorte duhovne vaje za može pri jezuitih v Ljubljani. Menda v redu zadeva.

Saj ne, da mi ne bi odgovarjal kakšen dan biti čisto sam in početi kaj zanimivega (morda samo počivati), ni pa mi ravno vseeno, da bi puščal Darjo samo s tremi fanti in dvema dodatnima povzročiteljema celodnevnih slabosti. In za frej vikend mi Ljubljana res ni sanjska destinacija.

Zato mi ni bilo treba dvakrat omeniti alternative, vikenda v dvoje na morju. Za naju. Samo naju. Brez otrok. Saj jih imam rad, ampak sama nisva bila cel dan skupaj že štiri leta in pol.
Sam v Ljubljani ali z ženo na morju? Zavod iskreni.net ima med svojimi programi tudi vikend za pare z naslovom 'Zazrita si v oči'. Od romantičnega naslova si nisem obetal kaj dosti, bolj me je prepričalo to, da bodo o svoj…