Preskoči na glavno vsebino

Morje, otroško veselje

Po treh letih smo spet imeli priložnost, da del počitnic preživimo ob morju. Dober prijatelj nam je odstopil družinsko hišico, kjer smo imeli luksuz, ki ga v šotoru nismo bili vajeni. Zato smo zlahka za nekaj dni svoj dom preselili v borovo senco. Da je morje otrokom največje veselje, je odveč govoriti. So pa te počitnice predvsem naju prijetno presenetile, saj sva imela kljub petim otrokom dovolj časa za počitek in za naju.

Tudi midva sva imela dovolj časa za počitek, plavanje, kavo ...

Nič hudega nam ni bilo.

Naše igrišče

Lovci na valove med malico.

Plaža, kjer so nam tudi drugi starši popazili na otroke.

"Stari, a je tole vse tvoje?" me vpraša mimoidoči očka. "Ne, tudi od žene so." Ja, atrakcija smo bili.

Letošnje udobje namesto šotora.

V restavraciji smo bili sicer čisto olikani, razbili smo samo en kozarec.

Če je avto poln, je treba najti drug način za tovorjenje prtljage. Posodil eden od dobrih ljudi, ki jih poznamo.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MTB tura na Kobariški stol

Sončno nedeljo sva z Atilo izkoristila za eno daljših in zahtevnejših tur, opisanih v knjigi Strme kolesnice . Kobariški stol na 1460 metrih nadmorske višine zaključuje dolgi greben, ki se strmo vzpne nad Kobaridom in poteka v smeri severozahoda proti Italiji. Sicer pa je vrh zaradi golega južnega pobočja, ki skrbi za dober vzgonski veter, prava Meka za jadralne padalce. Turo, ki v celotni dolžini meri dogih 55 kilometrov in postreže s 1200 metri vzpona, sva začela v Kobaridu in se podala proti vasi Žaga, od tam pa do mejnega prehoda Učja. Tik pred mejnim prehodom se odcepi makedamska cesta, ki naju je po prijetni senci pripeljala prav do sedla pod Stolom. Od tam sva se mimo padalcev, ki so se pripravljali na vzlet, vzpela še dobrih 50 višinskih metrov do mesta, kjer se pot zaključi. Mejni prehod Učja; levo se odcepi makedam, ki pelje na Kobariški stol. Na vroč sončen dan se senca med vzponom še kako prileže. Zadnji metri vzpona. Vrh Kobariškega stola. Z južne strani se da priti

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda