Preskoči na glavno vsebino

Letošnji pridelek

Da sva zelenjavarja v malem priča podatek, da na najinem skromnem balkonu, nič večjem od dobrih dveh kvadratov, raste paradižnik, bazilika, peteršilj, drobnjak, šetraj, melisa in še kakšna zelena stvar, kateri ne vem ravno imena. Vse te stvari pridejo hudo prav, ko kuhava kakšno novo pogruntavščino in lahko eksperimentirava z dodajanjem začimb.

Kljub junijskemu neurju, ki je najin prvi lonec s paradajzom vrgel z balkona mimo balkona gospe Kegljevič, ki ji je usojeno živeti pod nama, ter avgustovskemu neurju s točo, ki je najin lepo urejeni balkon predelal kot bi čezenj pognal hordo divjadi, nama je uspelo pridelat natanko štiri paradižnike. Tale na spodnji sliki je največji med njimi in ponosno ga štejeva med največji uspeh najinega prvega leta zelenjavarstva.

Najin največji letošnji paradajz

Komentarji

Oseba Unknown sporoča …
Upam, da sta tegale pojedla z baziliko in mocarelo... Mmmmm...
Oseba Unknown sporoča …
vav kaki paradižnik je to!!!!! komajčakam da se odselim in svoj balkon dobim:)
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Tale paradajz se zaenkrat še sonči in čaka na svoj slastni konec v družbi mozarelle in bazilike ali pa v eni hudi grški solati, mljac.
Ja, ja, Matej, brez balkona bi bila kar precej prikrajšana za svoje nove hobije.
Oseba kenkuči sporoča …
Mmmm, kdaj bosta povabila na večerjo dva lačna soseda? Pa še težav ne bosta imela s pripravo. Meni tekne tudi kar takle na vejici, he, he.
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Hm, Kenkuči, pomoje mam zate čist premal zelenjave doma :). Bom mogu najprej eno tržnico oropat ;).
Oseba Darja sporoča …
Hah :-) Tale paradajzič zaenkrat še vedno veselo dozoreva na balkonu ... Ga je kar težko odtrgat, ko pa razveseljuje oko vsak dan, ko pogledava skozi okno ... Ko bo naslednje leto bera kaj vecja, povabiva na eno njamsi hamsi solatko.
Matej - vem, da je na Jaka Platiše tudi en veeeelik balkon s praznim koritom:-).

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.