Preskoči na glavno vsebino

Letošnji pridelek

Da sva zelenjavarja v malem priča podatek, da na najinem skromnem balkonu, nič večjem od dobrih dveh kvadratov, raste paradižnik, bazilika, peteršilj, drobnjak, šetraj, melisa in še kakšna zelena stvar, kateri ne vem ravno imena. Vse te stvari pridejo hudo prav, ko kuhava kakšno novo pogruntavščino in lahko eksperimentirava z dodajanjem začimb.

Kljub junijskemu neurju, ki je najin prvi lonec s paradajzom vrgel z balkona mimo balkona gospe Kegljevič, ki ji je usojeno živeti pod nama, ter avgustovskemu neurju s točo, ki je najin lepo urejeni balkon predelal kot bi čezenj pognal hordo divjadi, nama je uspelo pridelat natanko štiri paradižnike. Tale na spodnji sliki je največji med njimi in ponosno ga štejeva med največji uspeh najinega prvega leta zelenjavarstva.

Najin največji letošnji paradajz

Komentarji

Oseba Unknown sporoča …
Upam, da sta tegale pojedla z baziliko in mocarelo... Mmmmm...
Oseba Unknown sporoča …
vav kaki paradižnik je to!!!!! komajčakam da se odselim in svoj balkon dobim:)
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Tale paradajz se zaenkrat še sonči in čaka na svoj slastni konec v družbi mozarelle in bazilike ali pa v eni hudi grški solati, mljac.
Ja, ja, Matej, brez balkona bi bila kar precej prikrajšana za svoje nove hobije.
Oseba kenkuči sporoča …
Mmmm, kdaj bosta povabila na večerjo dva lačna soseda? Pa še težav ne bosta imela s pripravo. Meni tekne tudi kar takle na vejici, he, he.
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Hm, Kenkuči, pomoje mam zate čist premal zelenjave doma :). Bom mogu najprej eno tržnico oropat ;).
Oseba Darja sporoča …
Hah :-) Tale paradajzič zaenkrat še vedno veselo dozoreva na balkonu ... Ga je kar težko odtrgat, ko pa razveseljuje oko vsak dan, ko pogledava skozi okno ... Ko bo naslednje leto bera kaj vecja, povabiva na eno njamsi hamsi solatko.
Matej - vem, da je na Jaka Platiše tudi en veeeelik balkon s praznim koritom:-).

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

MTB tura na Kobariški stol

Sončno nedeljo sva z Atilo izkoristila za eno daljših in zahtevnejših tur, opisanih v knjigi Strme kolesnice . Kobariški stol na 1460 metrih nadmorske višine zaključuje dolgi greben, ki se strmo vzpne nad Kobaridom in poteka v smeri severozahoda proti Italiji. Sicer pa je vrh zaradi golega južnega pobočja, ki skrbi za dober vzgonski veter, prava Meka za jadralne padalce. Turo, ki v celotni dolžini meri dogih 55 kilometrov in postreže s 1200 metri vzpona, sva začela v Kobaridu in se podala proti vasi Žaga, od tam pa do mejnega prehoda Učja. Tik pred mejnim prehodom se odcepi makedamska cesta, ki naju je po prijetni senci pripeljala prav do sedla pod Stolom. Od tam sva se mimo padalcev, ki so se pripravljali na vzlet, vzpela še dobrih 50 višinskih metrov do mesta, kjer se pot zaključi. Mejni prehod Učja; levo se odcepi makedam, ki pelje na Kobariški stol. Na vroč sončen dan se senca med vzponom še kako prileže. Zadnji metri vzpona. Vrh Kobariškega stola. Z južne strani se da priti

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.