Preskoči na glavno vsebino

Objave

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Zbogom, Cerkev?

Pred časom smo v župniji imeli enega od škofov na obisku. Zaradi blagoslova obnovljenih del cerkvi je prišel. Požegnat štenge, malarijo, nov štrom in podobno. Praznična maša z dolgo pridigo, zahvalami sem ter tja in pojedino pred cerkvijo. Ljudstvo je bilo v cerkvi enako komorno, kot vsako drugo nedeljo, še najbolj se je ozračje razživelo, ko smo se zunaj lotili pojedine, ki so jo pripravile dobre okoliške gospodinje. Cerkev sv. Dominika, naša mala podružnica Morda jaz nisem najbolj navajen teh stvari, a meni se zdi čudno, da pride škof v vas zaradi novih šteng ali novih kablov v cerkvi. Da se ne bi čudno slišalo - cenim delo ljudi in jih spoštujem, da svoj prosti čas in denar namenijo obnovi svetišča, v katerem vsako nedeljo častijo Boga. Ali pa tudi ne vsako nedeljo. Sprašujem se, ali bodo ob pomanjkanju duhovnih pastirjev in vse bolj praznih cerkvah nove štenge dovolj velik magnet za nove vernike? Ali pa novo ozvočenje, bo privabilo večje število ljudi k nedeljski maši? Naj...

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom...

»Kako se rihtate?«

»Kako se rihtate?«, me v zadnjem času vpraša večina znancev, ki jih srečujem. »Hm ... Ja, fino, dobro, super, kakor kdaj, pestro, uf, kar naporno ...« so moji najpogostejši hitri odgovori. Kdor ima kaj več časa, sliši moje trenutno razpoloženje. To pa niha od skuliranosti do izčrpanosti in vseh odtenkov vmesnega. Stopetdeset odtenkov barvnega So obdobja, ko občutim veliko hvaležnost za izjemni dar, ki sva ga z Darjo prejela v obliki petih čudovitih otrok. Ponavadi je to, ko sem spočit, ko mi gredo stvari ne samo doma, ampak tudi v službi dobro. So pa dnevi ali obdobja, ko svojega počutja ne bi opisoval niti psihiatru, ker bi mi najbrž predpisal hospitalizacijo s kakšnimi močnimi sredstvi za kuliranje. Sicer pa med pogovori z drugimi starši ugotavljam, da so vzponi in padci stalnica staršev vseh vrst družin, majhnih in večjih. Starševstvo je sicer silno lepa izkušnja, ki je ne bi mogel primerjati z ničemer drugim, je pa v isti sapi tudi izjemno zahtevna naloga. Spomnim se sodelavca,...

V vsem se zahvaljujte (1 Tes 5,18)

Zares polno leto gre h kraju. Leto, ki nas je obogatilo za dva čudovita človečka, devet kokoši, mnogo lepih doživetij ter nešteto dokazov, da nas obkrožate in spremljate zares dobri ljudje. Iskrena hvala vsem, ki nam z molitvijo, dobrimi mislimi, klici, obiski, pomočjo in mnogimi dobrotami stojite ob strani! Naj Bog obilno blagoslovi vašo dobroto! Srečen božič in lepo prihajajoče leto vam želimo Nace, Bine, Jakob, Cene, Matevž, Darja in Tomaž

Domača kurja farma

Moja žena je odraščala v najbolj betonskem betonu, kar si ga je mogoče predstavljati v Kranju. V šestem nadstropju stolpnice, v mali sobici z razgledom na steno druge stolpnice, z izhodi na asfalt in beton je minilo njeno otroštvo. Najbrž je bilo prav zato njeno hrepenenje po naravi tako močno, drugega, kot življenja z naravo, ni predstavljala. Letos sem ji za rojstni dan uresničil eno njenih dolgoletnih želja - imeti svoje kokoši. S prijaznimi najemodajalci sem se dogovoril, da so nam odstopili kletne prostore stare pomožne hiške, kjer sem en mesec risal, žagal, šraufal, sestavljal, podiral in ponovno sestavljal ter na koncu naredil ... čisto navaden kurnik. Fantje so me ves čas spremljali, saj je pravo orodje veliko bolj zanimivo od igrač. Zato so tudi oni žagali, šraufali, tolkli in se kratkočasili ob meni. Veselje ob otvoritvi kurnika in pričakovanju prvih domačih jajc Ko je bila zadeva nared, smo se skupaj odpravili po kure. Kot praznik smo čakali ta dan in bili razočarani...

Deset let kasneje

Pred desetimi leti sta fant in dekle odšla na izlet, s katerega sta se vrnila kot zaročenca. Po desetih letih sva otrokom pokazala, kje sta ati in mami sklenila, da se bosta vzela. Nekega aprilskega dopoldneva, ko je moje dekle praznovalo rojstni dan, sem jo povabil na izlet. Kamorkoli želiš, sem ji rekel, in izbrala je Piran. Da ji je obmorsko mestece eden najljubših krajev, sem vedel, na kar sem se v naprej pripravil. Na cerkvenem vrtu, odkoder se vidi tudi Triglav, sva se v prisotnosti najinega prijatelja Robija Friškovca, zaročila in s tem sklenila, da si bova obljubila večno zvestobo. Midva, deset let kasneje. Veter v laseh, sonce na očeh. Fantovski portret s Tartinijem