Preskoči na glavno vsebino

Domača kurja farma

Moja žena je odraščala v najbolj betonskem betonu, kar si ga je mogoče predstavljati v Kranju. V šestem nadstropju stolpnice, v mali sobici z razgledom na steno druge stolpnice, z izhodi na asfalt in beton je minilo njeno otroštvo. Najbrž je bilo prav zato njeno hrepenenje po naravi tako močno, drugega, kot življenja z naravo, ni predstavljala.

Letos sem ji za rojstni dan uresničil eno njenih dolgoletnih želja - imeti svoje kokoši. S prijaznimi najemodajalci sem se dogovoril, da so nam odstopili kletne prostore stare pomožne hiške, kjer sem en mesec risal, žagal, šraufal, sestavljal, podiral in ponovno sestavljal ter na koncu naredil ... čisto navaden kurnik. Fantje so me ves čas spremljali, saj je pravo orodje veliko bolj zanimivo od igrač. Zato so tudi oni žagali, šraufali, tolkli in se kratkočasili ob meni.

Veselje ob otvoritvi kurnika in pričakovanju prvih domačih jajc
Ko je bila zadeva nared, smo se skupaj odpravili po kure. Kot praznik smo čakali ta dan in bili razočarani, ko smo v kmetijski trgovini videli čisto navadne rjave, na pol oskubljene kokoši. Zeh, to ni za nas, mi nočemo kokoši samo zato, da nam bodo nesle jajca, mi bi take, da jih je veselje pogledat. Usmerili so nas na rejca pernate eksotike v bližini Radovljice, ki nam je rade volje razkazal svoj ponos, pernato aviacijo, ki je tudi sam do takrat nisem poznal. To je to, smo rekli in v pol ure imeli izbranih šest kokoši. Od samega navdušenja smo si omislili tudi petelina. Marans, aurokana, šabo ... moral sem si zapisati vsako posebej, da ne bi pozabil, katere pasme je katera.

Naša pernata eksotika svojo podobo na ogled postavi.
Doma smo jih naselili v novi dom in radovedno opazovali njihovo prilagajanje na novo okolje ter nestrpno pričakovali prva jajca. Naslednje jutro smo mamici za zajtrk pripravili ocvrta jajčka, ki so jih znesle njene kokoši. No, mi jim pravimo kar kure. Naše domače živali nam odslej vsak dan znesejo približno pet jajc, kar povsem zadostuje za naše potrebe. Ker pa so jajca bele, rjave in celo zelene barve, pa jih marsikomu tudi podarimo.

Zunanji del, zaprto kurje dvorišče, ki ga sem ter tja nasteljemo s slamo, da imajo po čem brskati. Zaprto je tudi od zgoraj, da nam kakšne gozdne obiskovalke ne bi naredile neljubega presenečenja.
Notranji del kurje palače - skupna obednica ter štiri zasebne sobice, da vsaka tetka lahko v svojem miru znese jajce.
Vse skupaj sem tako naredil, da fantje sami hodijo po jajca. To je njihova zadolžitev - če hočeš zajtrk, si ga pojdi iskat ;)
Naše prijateljice so radodarne - na dan dobimo 4 do 5 jajc, ravno prav za naše potrebe.
Jajca so lahko nadomestek dragih pedagoških pripomočkov. Včasih se kakšno razbije, a so fantje postali zelo spretni.
Gospodar svojih deklet je vlogo vzel resno, celo tako, ...
... da si je z izbranko 'pridelal' že dva potomca.
Tako smo postali kurji farmerji.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.

Proti težavam s križem

V iskanju rešitve za dolgoletne težave s križem sem se vedno izogibal vsakršni misli na tablete in injekcije, vedno sem učinkovitejše stvari našel v raztezanjih, masažah in vadbi. A ko je letos 'usekalo' tako močno, sem odločeno zakorakal proti operaciji hernije. Priznani nevrokirurg mi je ob ogledu vseh mogočih slik, do katerih ni bilo lahko priti, svetoval, naj opustim misel na operacijo in si raje 'spucam glavo'. Skorajda v istem času mi je pod roke prišla knjiga (zahvalo dolgujem svojemu soimenjaku in zadnje čase cimru v službi), ki jo je moja zdravnica kategorično zavrnila kot larifari. A sem jo vseeno začel brati in že po prvih straneh ugotovil, da je knjiga pisana dobesedno meni na kožo (ali na križ). Zato vsakomur, ki ima težave s križem ali dolgotrajnimi glavoboli, svetujem, da naj si v knjižnici izposodi knjigo ameriškega zdravnika (d r. John E. Sarno: OZDRAVIMO BOLEČINE HRBTA)  in jo prebere. Škodovala zagotovo ne bo :). Meni je zelo koristila! Dr. John E....