Preskoči na glavno vsebino

Domača kurja farma

Moja žena je odraščala v najbolj betonskem betonu, kar si ga je mogoče predstavljati v Kranju. V šestem nadstropju stolpnice, v mali sobici z razgledom na steno druge stolpnice, z izhodi na asfalt in beton je minilo njeno otroštvo. Najbrž je bilo prav zato njeno hrepenenje po naravi tako močno, drugega, kot življenja z naravo, ni predstavljala.

Letos sem ji za rojstni dan uresničil eno njenih dolgoletnih želja - imeti svoje kokoši. S prijaznimi najemodajalci sem se dogovoril, da so nam odstopili kletne prostore stare pomožne hiške, kjer sem en mesec risal, žagal, šraufal, sestavljal, podiral in ponovno sestavljal ter na koncu naredil ... čisto navaden kurnik. Fantje so me ves čas spremljali, saj je pravo orodje veliko bolj zanimivo od igrač. Zato so tudi oni žagali, šraufali, tolkli in se kratkočasili ob meni.

Veselje ob otvoritvi kurnika in pričakovanju prvih domačih jajc
Ko je bila zadeva nared, smo se skupaj odpravili po kure. Kot praznik smo čakali ta dan in bili razočarani, ko smo v kmetijski trgovini videli čisto navadne rjave, na pol oskubljene kokoši. Zeh, to ni za nas, mi nočemo kokoši samo zato, da nam bodo nesle jajca, mi bi take, da jih je veselje pogledat. Usmerili so nas na rejca pernate eksotike v bližini Radovljice, ki nam je rade volje razkazal svoj ponos, pernato aviacijo, ki je tudi sam do takrat nisem poznal. To je to, smo rekli in v pol ure imeli izbranih šest kokoši. Od samega navdušenja smo si omislili tudi petelina. Marans, aurokana, šabo ... moral sem si zapisati vsako posebej, da ne bi pozabil, katere pasme je katera.

Naša pernata eksotika svojo podobo na ogled postavi.
Doma smo jih naselili v novi dom in radovedno opazovali njihovo prilagajanje na novo okolje ter nestrpno pričakovali prva jajca. Naslednje jutro smo mamici za zajtrk pripravili ocvrta jajčka, ki so jih znesle njene kokoši. No, mi jim pravimo kar kure. Naše domače živali nam odslej vsak dan znesejo približno pet jajc, kar povsem zadostuje za naše potrebe. Ker pa so jajca bele, rjave in celo zelene barve, pa jih marsikomu tudi podarimo.

Zunanji del, zaprto kurje dvorišče, ki ga sem ter tja nasteljemo s slamo, da imajo po čem brskati. Zaprto je tudi od zgoraj, da nam kakšne gozdne obiskovalke ne bi naredile neljubega presenečenja.
Notranji del kurje palače - skupna obednica ter štiri zasebne sobice, da vsaka tetka lahko v svojem miru znese jajce.
Vse skupaj sem tako naredil, da fantje sami hodijo po jajca. To je njihova zadolžitev - če hočeš zajtrk, si ga pojdi iskat ;)
Naše prijateljice so radodarne - na dan dobimo 4 do 5 jajc, ravno prav za naše potrebe.
Jajca so lahko nadomestek dragih pedagoških pripomočkov. Včasih se kakšno razbije, a so fantje postali zelo spretni.
Gospodar svojih deklet je vlogo vzel resno, celo tako, ...
... da si je z izbranko 'pridelal' že dva potomca.
Tako smo postali kurji farmerji.

Komentarji

Oseba Mojca sporoča …
A lahko kontakt od tega rejca perutnine? :) bi dopolnili naso jato 😄
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Mojca, prosim, če mi pišeš na mail.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.