Preskoči na glavno vsebino

Objave

Deset let kasneje

Pred desetimi leti sta fant in dekle odšla na izlet, s katerega sta se vrnila kot zaročenca. Po desetih letih sva otrokom pokazala, kje sta ati in mami sklenila, da se bosta vzela. Nekega aprilskega dopoldneva, ko je moje dekle praznovalo rojstni dan, sem jo povabil na izlet. Kamorkoli želiš, sem ji rekel, in izbrala je Piran. Da ji je obmorsko mestece eden najljubših krajev, sem vedel, na kar sem se v naprej pripravil. Na cerkvenem vrtu, odkoder se vidi tudi Triglav, sva se v prisotnosti najinega prijatelja Robija Friškovca, zaročila in s tem sklenila, da si bova obljubila večno zvestobo. Midva, deset let kasneje. Veter v laseh, sonce na očeh. Fantovski portret s Tartinijem

Pet otrok. Pa kaj? (naša zgodba)

Pred nekaj tedni me je presenetil klic novinarke, ki mi je omenila, da je urednica revije Zarja opazila naš blog in bi na podlagi mojega zapisa 'Res je, spet dva'  rada naredila eno zgodbo. Ni mi bilo čisto jasno, zakaj bi bila naša družina tako zanimiva. Toda z Darjo sva se dogovorila, če se izpostavimo na tak način, naj bo to zato, ker želimo pričevati za življenje, za otroke, za družine. Prijetno branje! Res je, spet dva  Biba Jamnik Vidic »Zanimive novice se vedno širijo z neverjetno hitrostjo. Tudi naša zadnja, najnovejša. Ja, res je, dvojčke pričakujemo. Spet, drugič. Brez heca, čisto zares. Da najprej odgovoriva na glavno vprašanje: ja, želela sva si imeti večjo družino, torej več otrok. Več kot dva, več kot tri. Imava pa ta blagoslov, da jih dobivava v paketih.« Takole je novico o četrtem in petem otroku, ki ju z ženo Darjo pričakujeta na začetku avgusta, na svojem blogu objavil ponosni očka Tomaž Ovsenik. Ko sem šla obiskat družinico Darje in Tomaža, ...

Iz oči v oči ... s svojo ženo

Odmik zase Žena mi je letos v upanju, da bom v natrpanem in zame na trenutke prenapornem urniku ob njenih bolezenskih tegobah zadnjih mesecev užil nekaj kvalitetnega časa zase, podarila bon za nekajdnevni odmik za moške. Neke sorte duhovne vaje za može pri jezuitih v Ljubljani. Menda v redu zadeva. Saj ne, da mi ne bi odgovarjal kakšen dan biti čisto sam in početi kaj zanimivega (morda samo počivati), ni pa mi ravno vseeno, da bi puščal Darjo samo s tremi fanti in dvema dodatnima povzročiteljema celodnevnih slabosti. In za frej vikend mi Ljubljana res ni sanjska destinacija. Zato mi ni bilo treba dvakrat omeniti alternative, vikenda v dvoje na morju. Za naju. Samo naju. Brez otrok. Saj jih imam rad, ampak sama nisva bila cel dan skupaj že štiri leta in pol. Sam v Ljubljani ali z ženo na morju? Zavod iskreni.net ima med svojimi programi tudi vikend za pare z naslovom 'Zazrita si v oči' . Od romantičnega naslova si nisem obetal kaj dosti, bolj me je prepričalo to, da bo...

Res je, spet dva.

Zanimive novice se vedno širijo z neverjetno hitrostjo. Tudi naša zadnja, najnovejša. Ja, res je, dvojčke pričakujemo. Spet, drugič. Brez heca, čisto zares. Da najprej odgovoriva na glavno vprašanje: ja, želela sva si imeti večjo družino, torej več otrok. Več kot dva, več kot tri. Imava pa ta blagoslov, da jih dobivava v paketih.  Prvič enega, pri katerem sva dojela, kaj to pomeni čudež življenja in resnični smisel življenja, kako so druge stvari v primerjavi s tem nepomembne. Da se življenje ob otroku ustavi, da se nikoli ne naveličaš gledati to bitje, ki prihaja iz tebe in ti je dano v popolno zaupanje, v odgovornost, da mu daš vse, kar potrebuje za svoje življenje. Drugič dva, pri katerih sva dojela, kaj to pomeni dvakratno veselje, dvakratni smeh, dvakratno objemanje, božanje, opazovanje malih, krhkih ročic, ki se stikajo in sporočajo, da so povezane drugače od drugih ljudi. Dvojna količina plenic, previjanja, umivanja, uspavanja, krčev, bolezni, skrbi, utrujenost...

Božični mir

Sveti večer. Dan pred najlepšim družinskim praznikom, božičem. Vsi smo doma, fantje krasimo smreko, ki smo jo ravnokar prinesli iz zasneženega gozda, vsi zadovoljni sodelujemo in si podajamo okraske in lučke. Mami v kuhinji peče potico in piškote, po celi hiši se mešajo prijetne vonjave po cimetu in kadilih. Zunaj zima, pri nas doma toplo in prijetno. Zvečer bomo šli s prižganimi baklami v bližnjo cerkev k maši, pri kateri bomo spet lahko zapeli Sveto noč. Sreča zares domuje pri nas! Ej, zbudi se! Tako nekako naj bi bilo, kajne? Izbor najlepših delov spominov iz otroštva in ideal, ki si ga vsi slikamo pred oči. Resnica pa je povsem drugačna. Neprespane zadnje noči lovijo naše počutje, saj sta dvojčka sta bolna, Darjo dobro počutje že nekaj časa pušča na cedilu, jaz pa itak ne bom preveč presenečen, če bom nekega dne srečal sam sebe. Vmes se eden uščipne, drugi poreže s škarjami, tretji pa z nožem (med rezanjem krompirja za juho). Neorganizirani kaos Na predpraznični dan je Darja ...

Zahvala in blagoslov!

Hvala, ker ste nas spremljali in nam pomagali v lepem in pestrem letu, ki ga v teh dneh sklepamo. Blagoslov, ki nas spet obiskuje v podobi novorojenčka, naj vas spremlja, da bodo vaša življenja mogla biti živo pričevanje njegove ljubezni! Nace, Bine, Jakob, Darja in Tomaž

Spoštovanje ali sprejemanje? (razmišljanje o predlogu novele ZZZDR)

Moje razmišljanje pred referendumom o sprejetju novele ZZZDR, ki naj bi med drugim omogočala istospolne poroke in posvojitve, ki sem ga objavil na Facebooku: V zadnjih dneh imam občutek, da imam v Sloveniji samo dve možnosti: ali sem zahojeni konzervativec ali pa moderni liberalec. Kot prvi sem ponavadi označen še za ksenofoba, kot drugi pa razumem pojme 'enakost', 'svoboda' ali 'ljubezen je ljubezen'. Dragi prijatelji in vsi, ki menite, da mi, nevarni ksenofobi, povečini katoličani, ki živimo in se sprehajamo med vami, ogrožamo svobodo manjšine in preprečujemo pravice ljudi, ki se imajo radi in bi se radi poročili ter imeli otroke. Rad bi vam povedal naslednje: sem veren katoličan. Verujem v enega Boga, ki ljubi vse ljudi, ne glede na barvo kože, zakonski stan, versko prepričanje in spolno usmerjenost. Brez izjeme, tudi tiste, ki ga ne poznajo ali zavračajo. Sem mož moje žene. Vsak dan znova se trudim, da bi med nama vladala ljubezen in spoštovanje. Včasih ...