Preskoči na glavno vsebino

Božični mir

Sveti večer. Dan pred najlepšim družinskim praznikom, božičem. Vsi smo doma, fantje krasimo smreko, ki smo jo ravnokar prinesli iz zasneženega gozda, vsi zadovoljni sodelujemo in si podajamo okraske in lučke. Mami v kuhinji peče potico in piškote, po celi hiši se mešajo prijetne vonjave po cimetu in kadilih. Zunaj zima, pri nas doma toplo in prijetno. Zvečer bomo šli s prižganimi baklami v bližnjo cerkev k maši, pri kateri bomo spet lahko zapeli Sveto noč. Sreča zares domuje pri nas!

Ej, zbudi se!

Tako nekako naj bi bilo, kajne? Izbor najlepših delov spominov iz otroštva in ideal, ki si ga vsi slikamo pred oči. Resnica pa je povsem drugačna. Neprespane zadnje noči lovijo naše počutje, saj sta dvojčka sta bolna, Darjo dobro počutje že nekaj časa pušča na cedilu, jaz pa itak ne bom preveč presenečen, če bom nekega dne srečal sam sebe. Vmes se eden uščipne, drugi poreže s škarjami, tretji pa z nožem (med rezanjem krompirja za juho).

Neorganizirani kaos

Na predpraznični dan je Darja morala v službo, zato smo fantje sami. Zjutraj sem vstal pred vsemi, da sem zakuril in bo vsaj toplo. Malima dvema izmenično brišem nosove, enega hodim ves čas iskat k vhodnim vratom, ker joka za mamico. Posodo pomivam po potrebi, kar pač potrebujem. Čaj sem sicer skuhal, a smo pozabili nanj. Mleko, ki je od sinoči ostalo na pultu, se bo najbrž pokvarilo, saj ga ne utegnem pospravit. Sredi kuhinje je vreča z včeraj nabavljeno špecerijo. Jo bomo že enkrat pospravili. Oprano in nepospravljeno perilo štejemo v kupih. Zajtrkujemo po delih, kdor pač pride mimo, mu skušam v usta vtaknit kruh z maslom in medom. Avtomobilčke na tleh samo toliko zbrcam stran, da se ne bi ob kakšnem spotaknil. Pometeno ali posesano bo najbrž enkrat do večera, do takrat bomo že preživeli ob vsem, kar se nabira na tleh.
Izpod takega drevesa najbrž ne bo treba vsak dan iglic pometat

Mir

Resnica je torej daleč od praznika, ki si ga slikamo pred oči. Izkušnje so me naučile, da nič ne pomeni, če se hiša sveti od čistoče, okraskov in luči, če je na mizi najboljši primerek pečenke ali potice, če smo vsi zlikani in lepi, ni pa miru. Zato danes zasledujem en sam cilj. En sam izziv sem si zadal: mir. Čisto nič drugega. Ker Darje ni doma, sem jaz počelo vsega dobrega ali slabega. Če mi uspe ostati miren, sem zmagal. Smo zmagali vsi.

Ok, kako naj se organiziram za zmago? Jaz precej drugače kot Darja, zato ureznino saniram samo toliko, da neha teči kri, razkužim z enourno zamudo. Previjemo se samo enkrat. Zajtrk poenostavim in pustim, da tokrat ne jemo za mizo. Na mizi je itak tako stanje, da bi rabil buldožer: mah za jaslice, slama za hlevček, pravkar prispele voščilnice, olupki od mandarine, Nacetovi okraski za na smrekico ... Torej, pospravljali ne bomo, ker bi bilo to sizifovo delo. Dajmo narest jaslice.

Jaslice

Na mizo prinesem sestavine za hlevček. Tega moramo ponovno narediti, saj smo lanskega uspešno razsuli. Karton, nož, palice za stebre, slamo za streho, lepilo in gremo. Fantje opazujejo, sam pa režem, žagam, lepim. Vmes hodim iskat Jakoba k vhodnim vratom, ker pogreša mamico. Zato jo pokličemo, da se fantje malo pomirijo in jo pripravimo na 'pospravljeno' hišo. Nace odpira voščilnice, ki jih je ravnokar prinesel poštar, ter iz njih dela svoje okraske.

Sam poskrbim za mah in hlevček v jaslicah, fantje po svoje razporedijo glavne in stranske igralce. Na to, da bo kakšen od njih ostal brez roke ali glave, sem že pripravljen. Vmes začnem kuhat hitro kosilo, da nafutramo utrujeno mladino in fotra, ki mu baterije počasi začnejo utripat. Po kosilu fantje popadajo (tokrat mi je z dolgotrajnim uspavanjem prizanešeno), sam pa se spravim na posteljo, da opišem naš predpraznični dan.
Rezultat našega kreativnega dopoldneva. Ni bil potres, menda počivajo.

Saj bo

Kmalu pride Darja iz službe. Z Nacetom bova odšla v gozd po smreko in jo okrasila, Darja bo najbrž s fantoma spekla potico. Na hitro (kot ponavadi) bomo posesali, potem pa se posvetili prazniku, da otrokom razloživa, kdo je dojenček, rojen v hlevu.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda

Proti težavam s križem

V iskanju rešitve za dolgoletne težave s križem sem se vedno izogibal vsakršni misli na tablete in injekcije, vedno sem učinkovitejše stvari našel v raztezanjih, masažah in vadbi. A ko je letos 'usekalo' tako močno, sem odločeno zakorakal proti operaciji hernije. Priznani nevrokirurg mi je ob ogledu vseh mogočih slik, do katerih ni bilo lahko priti, svetoval, naj opustim misel na operacijo in si raje 'spucam glavo'. Skorajda v istem času mi je pod roke prišla knjiga (zahvalo dolgujem svojemu soimenjaku in zadnje čase cimru v službi), ki jo je moja zdravnica kategorično zavrnila kot larifari. A sem jo vseeno začel brati in že po prvih straneh ugotovil, da je knjiga pisana dobesedno meni na kožo (ali na križ). Zato vsakomur, ki ima težave s križem ali dolgotrajnimi glavoboli, svetujem, da naj si v knjižnici izposodi knjigo ameriškega zdravnika (d r. John E. Sarno: OZDRAVIMO BOLEČINE HRBTA)  in jo prebere. Škodovala zagotovo ne bo :). Meni je zelo koristila! Dr. John E....

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.