Moje razmišljanje pred referendumom o sprejetju novele ZZZDR, ki naj bi med drugim omogočala istospolne poroke in posvojitve, ki sem ga objavil na Facebooku:
V zadnjih dneh imam občutek, da imam v Sloveniji samo dve možnosti: ali sem zahojeni konzervativec ali pa moderni liberalec. Kot prvi sem ponavadi označen še za ksenofoba, kot drugi pa razumem pojme 'enakost', 'svoboda' ali 'ljubezen je ljubezen'.
Dragi prijatelji in vsi, ki menite, da mi, nevarni ksenofobi, povečini katoličani, ki živimo in se sprehajamo med vami, ogrožamo svobodo manjšine in preprečujemo pravice ljudi, ki se imajo radi in bi se radi poročili ter imeli otroke.
Rad bi vam povedal naslednje: sem veren katoličan. Verujem v enega Boga, ki ljubi vse ljudi, ne glede na barvo kože, zakonski stan, versko prepričanje in spolno usmerjenost. Brez izjeme, tudi tiste, ki ga ne poznajo ali zavračajo.
Sem mož moje žene. Vsak dan znova se trudim, da bi med nama vladala ljubezen in spoštovanje. Včasih gre bolje, včasih slabše, a glavno je, da se oba trudiva za to in vztrajava v odločitvi, ki sva jo izrekla pred Bogom in ljudmi. Zakon jemljem zelo resno. Zame je to zakrament in sveta stvar, ne samo pogodba med možem in ženo.
Imam tri sinove. Rodili so se kot sad najine ljubezni. So darilo Boga, ki sem ga omenil zgoraj. Njihova življenja, njihovo zdravje na duši in telesu so dar, za katerega se najbrž nikoli ne bom mogel dovolj zahvaliti. Niso najina pravica, še manj last, temveč so dar, ki ni dan vsakomur. Mnogi, ki se dolga leta trudijo, tega daru žal niso deležni. Žal mi je zanje in jih razumem, saj sva tudi midva nekaj let podoživljala željo, ki se ni uresničila kot nakup v trgovini. Od prvega dne otroke učiva za samostojnost, za dan, ko bodo odšli od naju. Do takrat pa je najina naloga in odgovornost, da jih vzgojiva v ljudi, ki se bodo znali odločati po svoji vesti in bodo stali za svojimi odločitvami, kakršne koli bodo. Po svojih močeh jih vzgajava tudi v ljubezni do Boga in bližnjega.
Spoštovanje drugačnosti je vedno izziv, saj smo ljudje po naravi najraje s sebi podobnimi. Za nas, ki verujemo v Boga, je spoštovanje drugačnih tudi naloga - prva in največja zapoved pravi 'Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe'.
A spoštovanje drugačnosti še ne pomeni sprejemanje vsega, kar drugačnost pomeni ali želi doseči. Ne pomeni, da moram vsemu, kar drugačni zagovarja, reči 'Da, sprejemam'. Spoštujem, domišljam si, da celo nekoliko razumem željo ljudi, ki tega nimajo, da se želijo poročiti in imeti otroke. A se kljub temu ne strinjam z načinom, na katerega želijo to doseči. Sam osebno ne bi imel nič proti, če bi se npr. na matičnem uradu poročil moški z moškim ali ženska z žensko. Civilna poroka je res neke vrste pogodba med dvema človekoma, ki sta se odločila, da želita potrditi svojo zvezo in po svoje je razumljivo, da dva človeka istega spola, ki se ljubita, želita na podoben način potrditi svojo zvezo. Do sem vse lepo in prav.
Zatakne pa se mi, ko si dva človeka istega spola zaželita otroka. Prej sem že omenil, da razumem tako željo - tudi sam sem jo pred leti podoživljal. A vendar, otrok ni artikel, ki bi si ga zaželel in ga nekje naročil. Otrok je dar, zato ne morem sprejeti in odobravati tega, da bi otroke naredili za 'pravico'. Ne moremo in ne smemo.
Zatakne se mi tudi pri pravici do posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev. Pustimo ob strani pripombe in dokaze, da znajo istospolni dobro vzgajati in da je v tradicionalnih družinah nasilje - te stvari so populistično napihovanje nekaterih primerov. Otrok za zdrav razvoj pri vzgoji potrebuje lik moškega in ženske. O tem sem se prepričal v letih, ko sem bil skavtski voditelj. To opazujem vsak dan pri vzgoji svojih otrok.
Do konca pa se zatakne, kar novi ZZZDR prinaša potiho in pritlehno. Kar naj bi nove vzgojne in učne smernice prinesle v vrtce in šole, se mi zdi odvratno in sprevrženo. Tega, da naj bi vzgojiteljice oz. učiteljice moje sinove vzpodbujale, naj se oblačijo v nasprotni spol in odkrivajo morebitno spolno privlačnost do istega spola, ne morem sprejeti. Vzgoja mojih otrok je moja izbira in takih načinov ne morem sprejeti.
Kdor še vedno verjame, da gre le za nedolžno pravico istospolnih do institucije poroke, naj si prosim ogleda tale film http://youtu.be/4bocPn5D5h8. Verjamem, da ga bo iz drugega zornega kota težko gledati, vendar mi prosim pri svoji zdravi pameti povejte, da je teorija spolov normalna stvar. Je normalno, da štirinajstletnika v šoli nadlegujejo z vprašanji: Kdaj in zakaj si se odločil, da boš heteroseksualen? Je to le faza, ki jo boš prerasel? Se ti zdi možno, da je heteroseksualnost zgolj posledica nevrotičnega strahu ljudi enakega spola, kot je tvoj?
Da, za otroke gre! Meni v prvi vrsti za svoje, potem pa za tiste reveže, ki jih že posiljujejo s teorijo spola.
Zaradi teh stvari sem proti novemu zakonu. Ne zaradi tega, ker ne bi razumel in sprejemal ljubezni med dvema osebama istega spola. Temveč zato, ker želim pred takimi zavoženimi ideologijami zavarovati svoje otroke. Če sem zaradi tega zahojeni konzervativec ali ksenofob, naj bo tako.
V zadnjih dneh imam občutek, da imam v Sloveniji samo dve možnosti: ali sem zahojeni konzervativec ali pa moderni liberalec. Kot prvi sem ponavadi označen še za ksenofoba, kot drugi pa razumem pojme 'enakost', 'svoboda' ali 'ljubezen je ljubezen'.
Dragi prijatelji in vsi, ki menite, da mi, nevarni ksenofobi, povečini katoličani, ki živimo in se sprehajamo med vami, ogrožamo svobodo manjšine in preprečujemo pravice ljudi, ki se imajo radi in bi se radi poročili ter imeli otroke.
Rad bi vam povedal naslednje: sem veren katoličan. Verujem v enega Boga, ki ljubi vse ljudi, ne glede na barvo kože, zakonski stan, versko prepričanje in spolno usmerjenost. Brez izjeme, tudi tiste, ki ga ne poznajo ali zavračajo.
Sem mož moje žene. Vsak dan znova se trudim, da bi med nama vladala ljubezen in spoštovanje. Včasih gre bolje, včasih slabše, a glavno je, da se oba trudiva za to in vztrajava v odločitvi, ki sva jo izrekla pred Bogom in ljudmi. Zakon jemljem zelo resno. Zame je to zakrament in sveta stvar, ne samo pogodba med možem in ženo.
Imam tri sinove. Rodili so se kot sad najine ljubezni. So darilo Boga, ki sem ga omenil zgoraj. Njihova življenja, njihovo zdravje na duši in telesu so dar, za katerega se najbrž nikoli ne bom mogel dovolj zahvaliti. Niso najina pravica, še manj last, temveč so dar, ki ni dan vsakomur. Mnogi, ki se dolga leta trudijo, tega daru žal niso deležni. Žal mi je zanje in jih razumem, saj sva tudi midva nekaj let podoživljala željo, ki se ni uresničila kot nakup v trgovini. Od prvega dne otroke učiva za samostojnost, za dan, ko bodo odšli od naju. Do takrat pa je najina naloga in odgovornost, da jih vzgojiva v ljudi, ki se bodo znali odločati po svoji vesti in bodo stali za svojimi odločitvami, kakršne koli bodo. Po svojih močeh jih vzgajava tudi v ljubezni do Boga in bližnjega.
Spoštovanje drugačnosti je vedno izziv, saj smo ljudje po naravi najraje s sebi podobnimi. Za nas, ki verujemo v Boga, je spoštovanje drugačnih tudi naloga - prva in največja zapoved pravi 'Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe'.
A spoštovanje drugačnosti še ne pomeni sprejemanje vsega, kar drugačnost pomeni ali želi doseči. Ne pomeni, da moram vsemu, kar drugačni zagovarja, reči 'Da, sprejemam'. Spoštujem, domišljam si, da celo nekoliko razumem željo ljudi, ki tega nimajo, da se želijo poročiti in imeti otroke. A se kljub temu ne strinjam z načinom, na katerega želijo to doseči. Sam osebno ne bi imel nič proti, če bi se npr. na matičnem uradu poročil moški z moškim ali ženska z žensko. Civilna poroka je res neke vrste pogodba med dvema človekoma, ki sta se odločila, da želita potrditi svojo zvezo in po svoje je razumljivo, da dva človeka istega spola, ki se ljubita, želita na podoben način potrditi svojo zvezo. Do sem vse lepo in prav.
Zatakne pa se mi, ko si dva človeka istega spola zaželita otroka. Prej sem že omenil, da razumem tako željo - tudi sam sem jo pred leti podoživljal. A vendar, otrok ni artikel, ki bi si ga zaželel in ga nekje naročil. Otrok je dar, zato ne morem sprejeti in odobravati tega, da bi otroke naredili za 'pravico'. Ne moremo in ne smemo.
Zatakne se mi tudi pri pravici do posvojitve otrok s strani istospolnih partnerjev. Pustimo ob strani pripombe in dokaze, da znajo istospolni dobro vzgajati in da je v tradicionalnih družinah nasilje - te stvari so populistično napihovanje nekaterih primerov. Otrok za zdrav razvoj pri vzgoji potrebuje lik moškega in ženske. O tem sem se prepričal v letih, ko sem bil skavtski voditelj. To opazujem vsak dan pri vzgoji svojih otrok.
Do konca pa se zatakne, kar novi ZZZDR prinaša potiho in pritlehno. Kar naj bi nove vzgojne in učne smernice prinesle v vrtce in šole, se mi zdi odvratno in sprevrženo. Tega, da naj bi vzgojiteljice oz. učiteljice moje sinove vzpodbujale, naj se oblačijo v nasprotni spol in odkrivajo morebitno spolno privlačnost do istega spola, ne morem sprejeti. Vzgoja mojih otrok je moja izbira in takih načinov ne morem sprejeti.
Kdor še vedno verjame, da gre le za nedolžno pravico istospolnih do institucije poroke, naj si prosim ogleda tale film http://youtu.be/4bocPn5D5h8. Verjamem, da ga bo iz drugega zornega kota težko gledati, vendar mi prosim pri svoji zdravi pameti povejte, da je teorija spolov normalna stvar. Je normalno, da štirinajstletnika v šoli nadlegujejo z vprašanji: Kdaj in zakaj si se odločil, da boš heteroseksualen? Je to le faza, ki jo boš prerasel? Se ti zdi možno, da je heteroseksualnost zgolj posledica nevrotičnega strahu ljudi enakega spola, kot je tvoj?
Da, za otroke gre! Meni v prvi vrsti za svoje, potem pa za tiste reveže, ki jih že posiljujejo s teorijo spola.
Zaradi teh stvari sem proti novemu zakonu. Ne zaradi tega, ker ne bi razumel in sprejemal ljubezni med dvema osebama istega spola. Temveč zato, ker želim pred takimi zavoženimi ideologijami zavarovati svoje otroke. Če sem zaradi tega zahojeni konzervativec ali ksenofob, naj bo tako.
Komentarji