Preskoči na glavno vsebino

Iz oči v oči ... s svojo ženo

Odmik zase

Žena mi je letos v upanju, da bom v natrpanem in zame na trenutke prenapornem urniku ob njenih bolezenskih tegobah zadnjih mesecev užil nekaj kvalitetnega časa zase, podarila bon za nekajdnevni odmik za moške. Neke sorte duhovne vaje za može pri jezuitih v Ljubljani. Menda v redu zadeva.

Saj ne, da mi ne bi odgovarjal kakšen dan biti čisto sam in početi kaj zanimivega (morda samo počivati), ni pa mi ravno vseeno, da bi puščal Darjo samo s tremi fanti in dvema dodatnima povzročiteljema celodnevnih slabosti. In za frej vikend mi Ljubljana res ni sanjska destinacija.

Zato mi ni bilo treba dvakrat omeniti alternative, vikenda v dvoje na morju. Za naju. Samo naju. Brez otrok. Saj jih imam rad, ampak sama nisva bila cel dan skupaj že štiri leta in pol.

Sam v Ljubljani ali z ženo na morju?

Zavod iskreni.net ima med svojimi programi tudi vikend za pare z naslovom 'Zazrita si v oči'. Od romantičnega naslova si nisem obetal kaj dosti, bolj me je prepričalo to, da bodo o svojih zakonih pričevali nekateri znanci - Irena in Aleš Rupar, fejst človeka, s katerima sem se imel priložnost že nekajkrat pogovarjati in sta name naredila fajn vtis. Ostale sem sicer poznal kot Darjine sodelavce in znance, a kaj dosti o njih nisem vedel. Druga stvar, ki me je prepričala, je bilo morje, hotelska postelja in priložnost za ležerno namakanje v bazenu. Z Darjo na morju ali sam v Ljubljani?

Treba se je bilo samo še prijaviti in zrihtati varstvo za fante. Tu nama je najbolj na pomoč priskočila tašča, ki jo fantje tudi najbolj poznajo. Da sva bila lahko mirna, da bodo preživeli, sta na pomoč priskočila še svak in njegovo dekle, Nacetu pa smo itak največje veselje naredili s tem, da je šel lahko na počitnice k prijateljici.

Midva in morje

Meditativni zajtrk v tišini, eden od načinov za umirjanje

Če sem kaj pričakoval od tega vikenda, je bil to počitek. Kako zelo sem ga potreboval, pove to, da me je dejstvo, da je edini otrok v hotelu spal v sobi, ki je bila od najine oddaljena le za tanko hotelsko steno, skozi katero se skorajda vse sliši, sprva razočaralo. Oh, ne, no, če sem se od česa želel spočiti, je to otroški jok. A je bil prvi vtis napačen, otrok je bil silno priden, skorajda ga nisi opazil - po dveh dneh sem bil že toliko spočit, da sem ljubkega fantiča celo vzel v naročje - nekaj, česar od skrbi za otroke utrujeni starš ne naredi kar tako.

Od morja sicer nisva kaj dosti imela, razen enega polurnega sprehoda do obale. Deževno vreme je opravilo svojo nalogo, da sva se zadrževala pod streho. A je bil že občutek, da sva ob morju, povsem dovolj. Dovolj je bilo tudi to, da ti drugi skuhajo, te postrežejo in potem pomijejo posodo za tabo.

Kje sva se izgubila?

Program, ki so ga pripravili p. Andraž Arko, Mica in Nejc Škoberne, Polonca in Tomaž Sokol ter Irena in Aleš Rupar, je bil res to, kar zakonca, ki se za hip iztrgata iz z obveznostmi in odgovornostmi nabitim vsakdanjikom, potrebujeta.

Vmes, ko živiš službo, pričakovanje otrok, nosečnost, prvega, drugega in ostale otroke, plenice, noči brez spanja, vrtec, praznovanja, bolne in umirajoče starše, stanovanje, selitve, kredite, gradnjo ..., večinoma pozabiš živeti zakon, ženo, tisto dekle, v katere očeh si se pred leti izgubljal in v njih zrl večnost. Pozabiš na tisti dan, ko si ji gledal v oči in jo sprejel v srečo in nesrečo, bolezen in zdravje ... za vse dni svojega življenja. Kar nekam v rutino izgine, na polico s poročnim albumom, na katerem se nabira prah.

Prav zato ga je treba vzeti s police, z njega obrisati prah, otrokom razložiti, da morajo za trenutek počakati, delo pustiti v službi, ženo prijeti za roko in svojemu zakonskemu življenju privoščiti injekcijo res dobre infuzije.

Jaz sprejmem tebe

Slišati ganljive življenjske zgodbe zakonov, ki so jih na pladnju (kot se je ena od udeleženk dobro izrazila) prinesli nam z namenom, da bi mogli mi iz tega nekoliko zrasti, v živo opazovati velike pozitivne premike v dolgoletnih razrahljanih zakonih, zreti v oči svoji ženi ter po devetih letih slišati 'Jaz, Darja, sprejmem tebe, Tomaž, za svojega moža, in ti obljubim, da ti bom ostala zvesta v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja', je dovolj. Dovolj, da se je vame spet naselil mir, ki je že dolgo blodil bogvekje. Dovolj, da lahko vsakomur, ki je poročen eno ali štirideset let, priporočim podoben wellness vikend.

Ravno prav

Ravno prav napolnjeno s programom, da sva vmes imela dovolj časa za naju in počitek. Ravno prav za eno kratko namakanje in debato v vročem jacuzziju. Ravno prav intimna in doživeta maša v mali Strunjanski cerkvici, kjer smo obnovili svoje poročne obljube.

Moji ženi je zagotovo največje veselje naredil sobotni plesni večer, kjer je lahko pokazala svoj pedagoški talent, kasneje pa sva skupaj prezračila najine plesne čevlje. Sicer p. Andraž ni ravno tako dober didžej, kot pridigar, a sva se vseeno dobro naplesala :).

Plesni večer je Darji zagotovo naredil največje veselje

Hvala Ireni, Alešu, Polonci, Tomažu, Mici, Nejcu in p. Andražu za besede, ki ostanejo!

Hvala tebi, Darja, za enega najbolj koristnih rojstnodnevnih daril!

Objavljeno tudi na iskreni.net.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Darija in Gregor Ovsenik

V soboto smo bili priča čudovitemu družinskemu dogodku - vzela sta se Darija Jezeršek in Gregor Ovsenik, Tomažev mlajši brat. Po dobrem letu in pol njune skupne zgodbe sta stopila korak naprej, od koder bosta zdaj 'pred Bogom in ljudmi' zares hodila skupaj. Darija in Gregor, naj držita ljubezen in spoštovanje! Darija in Gregor, nevesta in ženin Nekdo (z veliko) je poskrbel, da sta imela čudovit dan. Tokrat je bila koruza, o kateri imata ponavadi strokovne debate, zgolj za kuliso. Katja in Igor, priči Srečna Smo pripravljeni? Gremo! Ta mlada Odemsa iz Predoselj In sta šla novemu življenju naproti. Dve družini(ci), Jezerški in Ovseniki Šrangarji iz Žlebov Za fotografskimi objektivi sva stala Darja in Tomaž. Bilo nama je v veselje, čeprav se je zgodilo malce po sili razmer (je že moralo biti tako). Več najinih fotografij lahko vidite v galeriji .

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda