Preskoči na glavno vsebino

Pet otrok. Pa kaj? (naša zgodba)

Pred nekaj tedni me je presenetil klic novinarke, ki mi je omenila, da je urednica revije Zarja opazila naš blog in bi na podlagi mojega zapisa 'Res je, spet dva' rada naredila eno zgodbo. Ni mi bilo čisto jasno, zakaj bi bila naša družina tako zanimiva. Toda z Darjo sva se dogovorila, če se izpostavimo na tak način, naj bo to zato, ker želimo pričevati za življenje, za otroke, za družine. Prijetno branje!

Res je, spet dva

 Biba Jamnik Vidic
»Zanimive novice se vedno širijo z neverjetno hitrostjo. Tudi naša zadnja, najnovejša. Ja, res je, dvojčke pričakujemo. Spet, drugič. Brez heca, čisto zares. Da najprej odgovoriva na glavno vprašanje: ja, želela sva si imeti večjo družino, torej več otrok. Več kot dva, več kot tri. Imava pa ta blagoslov, da jih dobivava v paketih.«
Takole je novico o četrtem in petem otroku, ki ju z ženo Darjo pričakujeta na začetku avgusta, na svojem blogu objavil ponosni očka Tomaž Ovsenik.
Ko sem šla obiskat družinico Darje in Tomaža, sem razmišljala, kako zmoreta. Zame je bilo materinstvo pri 31, ko sem rodila drugo hčer, že kar naporno. Petintridesetletna Darja, profesorica slovenščine in geografije, ki si kruh služi kot novinarka, ter 39-letni Tomaž, vodja marketinga in komercialist, pa bosta vzgajala kar pet majhnih otrok. Ko se bosta rodila dvojčka, najstarejši Nace še ne bo imel niti pet let, prva dvojčka pa bosta stara tri leta. Ovsenikova pravita, da se vse da, če človek dela s srcem. Otroke sta si neizmerno želela, vendar jih dolgo nista mogla imeti. Štirinajst let sta že skupaj, od tega devet let poročena. »Bila sva na nekaj pregledih, vendar niso odkrili nič posebnega. Ker sva krščansko vzgojena, za naju umetna oploditev ni prišla v poštev. Nazadnje sva se odločila, da če ne bova mogla imeti otrok, če to ni najina pot, je tudi izsilila ne bova. Bova pač počela kaj drugega.« Mesec dni po tem, ko sta se nehala ukvarjati z vprašanjem, zakaj ne moreta imeti otrok, je Darja zanosila. Oktobra 2011 se jima je rodil sin Nace, 20 mesecev pozneje še dvojčka Bine in Jakob. »Sva se hecala, da ima bog smisel za humor, najprej ne da, ko da, pa da obilno.«
»Ko sva izvedela, da bosta spet dva, so iz vseh por spomina kar same prilezle skrbi, za katere je človek mislil, da so se umaknile v daljne čase. A ko je srce dojelo, kakšen neverjeten blagoslov se nama dogaja, je prevladala pozitivna stran. Če je šlo prvič, bo šlo pa še drugič. Bog menda naloži vsakemu ravno toliko, kolikor zmore. Nič več. Torej bo šlo.«








Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.