Preskoči na glavno vsebino

Istra po kolesarsko

Bolj, kot človek načrtuje, slabše je. Dober teden dopusta je zaradi službenih obveznosti padel v vodo oz. ostal doma, a midva se nisva dala preveč motiti in sva izkoristila malce zapozneli vikend za obisk lepih istrskih krajev takoj čez našo obmorsko mejo. V goste naju je na svojem vikendu velikodušno sprejela Irena, navdušena plesalka swinga in dokaz, da je čas penziona za vse drugo kot za jamranje. Nama pa je kratek oddih ter kolesarjenje po čudoviti severni Istri dalo prepotrebne energije za nadaljevanje vsakdanjika.

V nedeljo popoldne sva se ležerno odpravila proti Primorski, parkirala avto tik ob meji in se s kolesi odpravila ob Dragonji navzgor iskat petje ptic, saj je prav v tem delu Slovenije možno videti oz. slišati okoli 250 vrst ptic.

Med brajdami ob toku Dragonje navzgor ...

... do spodmolov, te čudovite tvorbe narave.

Drugi dan sva se namenila na krožno turo nad dolino reke Mirne. Iz Oprtalja do Grožnjana, pa navzdol do Mirne, Livad in navzgor spet do Oprtalja. Lepa tura, ki jo nevajeni gora Hrvati imenujejo 'težka' :).

Po istrski krajini proti samotnim kmetijam nad dolino reke Mirne.

Darja je svoj prvi pravi spust s kolesom opravila odlično.

Narava je v Istri že v polnem razcvetu.

Grožnjan vsako leto gosti enega najbolj znanih jazz festivalov, pod njim pa stare oljke čakajo na novo letino.

Ponte Porton. Vsa imena krajev so tod napisana hrvaško in italijansko.

Žitna polja ob Mirni uživajo neverjetno dobro klimo.

Navduševalec in navdušenka pred nekaj kilometri vzpona.

Pogled na dolino reke Mirne.

Oprtalj, alfa in omega najine ponedeljkove ture.

V prijetnem klepetu z gostiteljico in pogledu na Piranski zaliv z južne strani je čas kar prehitro minil, zato sva se na torkovo turo odpravila šele pozno popoldne. Iz Savudrije sva jo čez labirinte poljskih poti mahnila preko Golega vrha do Buj tez nazaj nad Piranskim zalivom do Crvenega vrha.

Debata z gostiteljico Ireno ni minila brez dobre primorske kapljice.

Počitek na popoldanskem soncu.

Dela na polju so v polnem teku.

No, takole pa je, če se ti na pot postavi ta široka kosilnica.

Nazaj proti Savudriji na pečeno meso in merlot, malico za prave kolesarje :).
Oznake:

Komentarji

Oseba Ladka sporoča …
Spodmoli, "ušesa Istre": desetletja sem se po cesti pod njimi vozila z morja (še iz časov pred avtocestami) in se čudila igri narave. Od blizu, ko stojiš pod njimi, so pa kar mogočni, ne!
30. april 2010 ob 01:04
Oseba Ladka sporoča …
So bile gospe iz "ta široke kosilnice" že pri frizerju ali so svoje bogastvo (po mojih kriterijih, seveda) še nosile na sebi? Od daleč so videti še "neobdelane"?
30. april 2010 ob 11:47
Oseba Darja sporoča …
:) Ušesa Istre so bila tokrat tista bolj majhna, mislim, da so potem še ena precej večja, kjer si bila ti.

Ovcse so bile še dolgolaske. Bo treba v hrvaško Istro pogledat, mami.
30. april 2010 ob 14:01
Oseba Darja sporoča …
O temle govorim: http://www.burger.si/Socerga/VeliBadin.html
30. april 2010 ob 14:03
Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom
1 komentar
Preberite več

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.
Objavite komentar
Preberite več

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.
1 komentar
Preberite več