Večeri ob živi glasbi, ki so nas ponesli v čase, ko se je plesalo le, če je imel kdo imel kaj posluha in nekaj glasbilu podobnega v rokah, delavnice z nekaterimi (meni) najljubšimi in v svetovni vrh segajočimi sving učitelji, dobra družba in čas za nove korake - vse to (in še kaj) je bil LSSF. Ob petkovem vzdušju, množici plesočih v Ljudskem domu v Šentvidu in zasedbi Folkets Hus Fem (vključno z našo malo Pio) je bilo težko ostati na robu plesišča ali samo gledati.
Folkets Hus Fem - plesalci z vseh vetrov, ki ne morejo, da ne bi živeli (tudi) za gasbo.
Še tako čemeren obraz se je ob zvokih in nasmejanih obrazih moral vsaj malo razpotegniti v nasmeh. In to šteje ... Zdaj razumem, zakaj se najboljši glasbeniki in plesalci rodijo v okoljih, kjer vse kaže na to, da bi morali obupati, ne pa peti in plesati ...
Tudi letos smo Besne gliste morale pokukati na plano ... in odplesati v džunglo.
Tudi sobota nas je sprejela z zloščenim podijem v Festivalni dvorani in zasedbo Six to go, ki je včasih six, drugič je four, tretjič ..., odvisno, koliko jih veter napiha skupaj. Višek večera je bilo vsekakor Jack'n'Jill tekmovanje, na katerem se preizkusijo naključno zbrani pari - naključje, ki to že res več ni, je hotelo, da je svojo lanskoletno zmago ubranil prav isti par Milke (SLO) in Rudolfa (NEM), ki sta zasluženo požela največ aplavza, dvorana pa je z rojsnotnedvnim jamom Rudolfu spet poklonila najlepše darilo.
Komentarji