Preskoči na glavno vsebino

Sladka Ljubljana v svingu


Večeri ob živi glasbi, ki so nas ponesli v čase, ko se je plesalo le, če je imel kdo imel kaj posluha in nekaj glasbilu podobnega v rokah, delavnice z nekaterimi (meni) najljubšimi in v svetovni vrh segajočimi sving učitelji, dobra družba in čas za nove korake - vse to (in še kaj) je bil LSSF. Ob petkovem vzdušju, množici plesočih v Ljudskem domu v Šentvidu in zasedbi Folkets Hus Fem (vključno z našo malo Pio) je bilo težko ostati na robu plesišča ali samo gledati.

Folkets Hus Fem - plesalci z vseh vetrov, ki ne morejo, da ne bi živeli (tudi) za gasbo.

Še tako čemeren obraz se je ob zvokih in nasmejanih obrazih moral vsaj malo razpotegniti v nasmeh. In to šteje ... Zdaj razumem, zakaj se najboljši glasbeniki in plesalci rodijo v okoljih, kjer vse kaže na to, da bi morali obupati, ne pa peti in plesati ...

Tudi letos smo Besne gliste morale pokukati na plano ... in odplesati v džunglo.

Tudi sobota nas je sprejela z zloščenim podijem v Festivalni dvorani in zasedbo Six to go, ki je včasih six, drugič je four, tretjič ..., odvisno, koliko jih veter napiha skupaj. Višek večera je bilo vsekakor Jack'n'Jill tekmovanje, na katerem se preizkusijo naključno zbrani pari - naključje, ki to že res več ni, je hotelo, da je svojo lanskoletno zmago ubranil prav isti par Milke (SLO) in Rudolfa (NEM), ki sta zasluženo požela največ aplavza, dvorana pa je z rojsnotnedvnim jamom Rudolfu spet poklonila najlepše darilo.

Lepo je en vikend dihati za ples ... Še lepše je, ko vidim, da je ples še vedno tisto, kar mi da sonca, ki ga letošnja zima ni in ni hotela spustiti do nas ... Počasi, a vztrajno greje ... :)
Oznake:

Komentarji

Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom
1 komentar
Preberite več

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.
Objavite komentar
Preberite več

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.
1 komentar
Preberite več