Gorenjski glas, četrtek, 25. marca 2010 | Avtor: Darja Ovsenik, foto: osebni arhiv
Maja Geršak in Peter Majzelj sta profesionalna plesalca latinskoameriških plesov, s katerima nadaljujemo sprehajanje po njuni plesni poti, ki se je začela z mladostniško željo po nastopanju, nadaljevala s prebojem med odlične slovenske plesalce, danes pa ju vodi po svetovnih plesnih parketih, kjer se preizkušata z najboljšimi plesalci sveta.
Majo in Petra v plesu vodi želja po dovršenosti in izraznosti.
Leta 2005 sta prestopila od amaterjev k profesionalcem. Kaj pomenita ti dve kategoriji?
Peter: »Mladi plesalci nastopajo v kategorijah, ki so starostno ločene, npr. pionirji, mladinci, člani, zadnja stopnja pa so amaterji. Po kakovosti je to predzadnja kategorija, zato se tisti, ki kot amaterji dosežejo največ, lahko odločijo za prestop med profesionalce. Vendar pa uspeh para pri amaterjih ni pogoj za prestop, ampak se par sam odloči za to, tako kot sva se tudi midva.«
Maja: »Razlika je pravzaprav v tem, da so amaterji predvsem tekmovalci in s tem bolj športniki, medtem ko gredo profesionalni pari bolj v smer šova, več je dela na izraznosti. Razlika je tudi v statusu, saj amaterji spadajo pod olimpijski komite, so kategorizirani, profesionalci pa nimamo urejenega statusa. Nastopamo samo v tujini, saj v Sloveniji nimamo profesionalnih tekmovanj.«
Zakaj sta se vidva odločila za pot med profesionalce?
Peter: »Ko sva začela plesati skupaj, sva šla med amaterje. Takrat pa so že bili štirje pari, ki so bili po rezultatih boljši od naju. Kljub temu da sva veliko delala, sva običajno pristala na petem mestu. To se pogosto dogaja, saj je v klubih težko promovirati več parov naenkrat, zato je ponavadi privilegiran le en par.«
Maja: »Bila sem upornica in sem verjela v to, da naju bo trdo delo pripeljalo do uspeha. A ni bilo čisto tako. Pravzaprav sva bila slaba tekmovalca, saj nisva dala toliko na to, kdo je favoriziran, ampak sva vse stavila na izraznost.«
Peter: »Bila sva kvaliteten par, le možnosti, da bi se pokazala, nisva imela. To naju je psihološko uničevalo, saj bi morala po rezultatih biti na prvih dveh mestih, da bi se nama odprla kakšna vrata. Tako sva se leta 2005 odločila, da popolnoma nehava s tekmovanji. Dokončal sem študij na Fakulteti za šport, učil plesati, a kmalu sem začel pogrešati večjo fizično aktivnost in ustvarjalnost.«
Maja: »Jaz pa sem bila odločena, da nadaljujem tekmovalno pot, zato sem aktivno iskala soplesalca. V Sloveniji ni bilo primernega kandidata, zato sem hodila po svetu, a nikjer nisem našla plesalca, s katerim bi se zares ujela. Po enem letu neuspešnega iskanja sem že skoraj obupala, zato sem rekla kar Petru, če bi še enkrat poskusila skupaj. Imel je le en pogoj …«
Peter: »Hotel sem nekaj novega, ples sem hotel videti kot nekaj drugačnega, ne le kot konkurenco drugih in rešitev sem videl v skoku med profesionalce. Ovira je bila predvsem v Majinih letih, saj je bila s 24 leti za profesionalce še zelo mlada. A to je bil za naju preboj, naenkrat sva bila drugi par – takoj za Andrejem Škufco in Katarino Venturini.«
(Se nadaljuje …)