Ko v plesu začneš uživati, te zasvoji

Gorenjski glas, 18. marca 2010 | Avtor: Darja Ovsenik, Foto: osebni arhiv

Maja Geršak in Peter Majzelj sta eden izmed redkih slovenskih plesnih parov v latinskoameriških plesih, ki sta se odločila za pot med profesionalce. Maja je rojena Kranjčanka, ki jo je želja po ustvarjanju v plesu zanesla v Ljubljano, kjer je iskala soplesalca, s katerim bi delila iste poglede na ples in željo po tekmovanju. Srečala je Petra, s katerim se ji je želja po uspehu v polnosti uresničila – najprej v plesu, kmalu pa tudi v ljubezni. Maja in Peter sta prikupen in umirjen par, ki ve, kaj želi doseči in stopa po poti najboljših športnih plesalcev. Poklepetali smo – o čem drugem kot – o plesu.

Oba plešeta že več kot petnajst let. Kaj je tisto, kar vaju še danes prepriča, da obujeta plesne čevlje?
Peter: Ples je ene vrste droga in ko zares uživaš, te zasvoji. Šel sem čez fazo, ko sem razmišljal, kaj bi v življenju počel in odločil sem se, da bo ples moje življenje. Pravzaprav sem kljub dolgoletnim treningom šele pri petindvajsetih letih ugotovil, da v tem zares uživam. (smeh)
Maja: Vsak dan me v dvorano vleče to, da me ples edini zares osvobaja. Obožujem občutek nastopanja, pa tudi moda me je vedno zanimala in to je v plesu združeno. Poleg tega sem po naravi športen tip in bi težko delala v pisarni, pri plesu je telo ves čas aktivno.

Maja in Peter med tekmovanjem

Kdaj sta se srečala s plesom in kaj vaju je pripeljalo skupaj?

Peter: V drugem razredu osnovne šole sem imel sošolko, ki me je vprašala, če bi šel plesat. Nisem našel razloga, da bi jo zavrnil, zato sem se vpisal v plesno šolo. Ker sem se hitro učil, so me uvrstili v tekmovalno sekcijo. Za to pa sem potreboval soplesalko, s katero bi se res dobro ujela. Poskusil sem z veliko plesalkami in z eno tudi dobro tekmoval, a po zaključku srednje šole sem ostal brez. V klubu sem oko vrgel na Majo, ki je takrat še tekmovala z drugim plesalcem. Pot do nje ni bila enostavna, a ko sva se odločila, da poskusiva skupaj, sva hitro vedela, da je to tisto pravo.
Maja: Plesati sem začela šele pri štirinajstih letih. Pred tem sva s sestrično Jagodo Štrukelj, ki je danes prav tako v svetovnem plesnem vrhu, doma radi ustvarjali plesne predstave, nikoli pa nisva šli v plesno šolo. Jagoda je hotela plesati v paru, mene pa je bolj zanimal jazz balet. Nato je začela plesati s prijateljem, ki je bil obema zelo všeč, zato sem tudi jaz hotela plesati v paru. Vse se je odvijalo zelo hitro – bila sem novinka, dobila pa sem soplesalca, ki je že tekmoval in kmalu sva imela dobre rezultate. Žal se osebno nisva dobro razumela, zato sva nehala plesati skupaj. Zanimivo, da sva takoj po tej odločitvi postala dobra prijatelja. (smeh) Nato sem poskusila najti soplesalca v Ljubljani, kjer sem tudi ostala.

Kaj je tisto, kar kot plesalec iščeš na partnerju, s katerim bi se dobro ujel?
Maja: To je težko natančno opisati, jaz na primer ples presojam po energiji. Lahko sta dva vsak zase tehnično popolna plesalca, skupaj pa jima ne bo šlo. Ampak to enostavno začutiš ali pa ne in tega ne moreš natrenirati.

(Se nadaljuje …)