Ovseniki

Res ne vem, kaj sem počel s svojim časom, ko še nisem imel otrok. Čeprav sem imel občutek, da je moje življenje polno, zasedeno, natrpano in naporno obenem, ni to nič v primerjavi z enim od današnjih dni, ko cenim, če si zjutraj lahko normalno umijem zobe in obraz. Ko mi kakšen mlajši kolega razlaga o utrujenosti, katere razlog botruje v športnem ali žurerskem vikend udejstvovanju, se samo nasmehnem in pomislim, da bi mi včasih bolj kot od neprespane noči paslo biti za crknit utrujen od enega res napornega kolesarskega vzpona. Saj ne, da bi želel eno in drugo obdobje razdeliti na belo in črno ali celo ljudi brez otrok okategorizirati za ljudi brez življenja oz. naporov. Ne, ne. Tudi ne želim poudarjati, da je imeti otroke samo napor. No, kakšne noči, ko je na urniku vse drugo prej kot počitek, res ne bi opeval v radostnih tonih. Bolj gre za to, da lahko po napornem dnevu športno opremo odvržeš v kot ali kakšen nujen žur preskočiš. Pri otrocih je ta stvar, če se je seveda lotiš na ...

»… globoko v srcu vsakega moškega je skrita velika želja po bojevanju, avanturi in reševanju nežnejšega spola.« Pred dobrim letom je žena od prijateljice dobila v dar knjigo iz druge roke v angleščini z naslovom Wild at Heart (Divji v srcu). Pomenljiv podnaslov Discovering the Secret of a Man's Soul (Odkrivanje skrivnosti moške duše) in kratek opis vsebine na zadnji platnici sta bila dovolj, da sem začel prebirati knjigo, ki je obljubljala odkrivanje velikih sanj vsakega fanta: biti junak, premagati zlobneže in osvojiti srce svojega sanjskega dekleta. V vsakem moškem, čeprav še tako majhnem, je del bojevnika Knjigo sem prebiral v mrzlih in deževnih jesenskih dneh, ko sem z vozičkom po bližnjih vaseh sprehajal nekaj mesecev stara sinova dvojčka. Ob treh sinovih sem se spraševal, kaj kot oče in mož lahko dam svojim otrokom, kako naj jih opremim za življenje, kakšen zgled naj jim dam? Knjiga podaja odgovore, ki jih kot fant nisem dobil od svojega očeta. V odnosu oče-sin na...

"Prav tako se veselite tudi vi in se radujte z menoj!" Flp 2,18 Blagoslov, zdravje, mir, srečo, veselje ... vsem prijateljem, sledilcem, sorodnikom, znancem in naključnim mimoidočim. 

Prijatelj me je pred dnevi pobaral o stvareh, za katere sem hvaležen. Ni treba veliko razmišljati o stvareh, ki mi največ pomenijo v življenju. Moja družina. Oni so moj dom. Otroški smeh, najljubši zvok. Neutrudno raziskovanje, ki nam nikoli ne da počivati. Moja ljubezen in moja najboljša prijateljica. Hvaležen sem za dar vere. Vera v Boga osmisli mnogo za človeka nerazložljivih in težkih stvari, kot je na primer huda bolezen šestletnega krščenca. Hvaležen sem za svojo ženo Darjo, mojo najboljšo prijateljico, ki me sprejema v dobrem in slabem. Ona je tisti del mene, ki sem ga prej pogrešal. Hvaležen sem za svoje tri sinove. Nace, Bine in Jakob so tisti, zaradi katerih kolesarjenje in adrenalin z veseljem zamenjam za sedenje ob peskovniku ali sestavljanje gradu iz lego kock. Hvaležen sem za svoja starša. Očeta nimam več, moja mama se bori z zahrbtno boleznijo. Vem, da sta storila največ, kar je bilo v njuni moči, da bi mi posredovala tisto, za kar st...

V letih odraščanja in osamosvajanja od svoje primarne družine nisem nikoli 'zašel' na duhovne vaje. Mlademu fantu, uporniku proti vsemu tradicionalnemu, na kraj pameti ni padlo, da bi se šel kakšne take stvari. Skorajda vso duhovnost sem takrat dobil servirano pri skavtih, še tam se mi je zdelo to precej brezveze, ker je kradlo čas akciji. Z Darjo pa sva našla skupni jezik tudi v veri, zato sem se odločil 'poskusiti'. Pred petimi leti sva začela obiskovati duhovne vaje za zakonce na Mirenskem gradu, ki jih odlično pripravlja jezuit p. Vital Vider. Na jasen in jedrnat način vedno zadane bistvo, zato mu midva praviva kar 'mojster'. Od takrat so duhovne vaje za naju na rednem letnem urniku. Po enoletnem premoru smo tudi letos en vikend preživeli na Mirnu pri Novi Gorici. Za Gorenjca je že vdih primorskega zraka taka sprememba, da pozabiš na večino stvari, ki te obtežujejo. Po vseh izzivih, ki jih prinaša 'velika družina', sva letos krvavo potrebovala ta...

Klasična slovenska družina gre poleti na morje. Tako je, odkar pomnim. No, pri nas zaradi kmetije nismo bili nikoli skupaj na morju, a človek hitro prevzame tradicionalne navade, ki dišijo po komfortu. Iti na morje v dvoje je razkošno. V troje spoznaš, da ne gre samo za plavanje in branje lahkotnih knjig v senci visokih borov. Da je morje s tremi mladiči izziv, sva se dobro zavedala. 'Vzemita s sabo taščo, nujno priporočam,' mi je priporočal prijatelj z enako situacijo potomcev. No, midva večkrat nasvete preslišiva, zato sva sklenila, da poskusimo sami. Če nam bo prvo leto uspelo za en teden, bo naslednjič lahko dopust že daljši. Po nasvetu prijateljice smo se odločili za Lopar na Rabu, ki je (to lahko potrdim) fantastična lokacija za družine z malimi otroki. Neskončna peščena plaža z užitno mivko (mala dva sta jo večkrat poskusila in sta še vedno živa) in vsepovsod sama nizka voda brez skal (za odrasle praktično brez možnosti za plavanje, a si praktično brez skrbi, da bi o...

Naša mladiča Bine in Jakob sta dopolnila vsak po eno leto. Pred enim letom sta najino družinico spremenila v veliko družino, iz najinih življenj pa odstranila večino balasta v obliki 'frej cajta'. Če sva pred leti v svoji vpetosti v razne hobije, skavte, študij, prostovoljstvo ... mislila, da je življenje pestro, sva v zadnjem letu to pestrost doživela v nekajkratni potenci prejšnjih let. Ni bilo enostavno, priznava, še vedno je marsikakšna stvar velik izziv, a počasi se na obzorju kažejo obljube staršev starejših dvojčkov 'Na začetku bo treba precej pregurat, ampak potem bo pa ful fletno'. Ne bi šlo brez pomoči, še najbolj mame Ladke, ki že eno leto nesebično vsak dan prihaja skrbet za vse tisto, za kar so štiri odrasle roke premalo. Najini mladički postajajo fantiči in vedno bolj sami sebi druščina. Trije fantiči, za katere sva Bogu izjemno hvaležna, naju kljub vsemu trudu nepopisno osrečujejo in zaradi njih večinoma kakšnih hobijev sploh ne pogrešava. Torti ...