Preskoči na glavno vsebino

Gremo mi na morje (ali: Izziv poletja)


Klasična slovenska družina gre poleti na morje. Tako je, odkar pomnim. No, pri nas zaradi kmetije nismo bili nikoli skupaj na morju, a človek hitro prevzame tradicionalne navade, ki dišijo po komfortu. Iti na morje v dvoje je razkošno. V troje spoznaš, da ne gre samo za plavanje in branje lahkotnih knjig v senci visokih borov.
Da je morje s tremi mladiči izziv, sva se dobro zavedala. 'Vzemita s sabo taščo, nujno priporočam,' mi je priporočal prijatelj z enako situacijo potomcev. No, midva večkrat nasvete preslišiva, zato sva sklenila, da poskusimo sami. Če nam bo prvo leto uspelo za en teden, bo naslednjič lahko dopust že daljši. Po nasvetu prijateljice smo se odločili za Lopar na Rabu, ki je (to lahko potrdim) fantastična lokacija za družine z malimi otroki. Neskončna peščena plaža z užitno mivko (mala dva sta jo večkrat poskusila in sta še vedno živa) in vsepovsod sama nizka voda brez skal (za odrasle praktično brez možnosti za plavanje, a si praktično brez skrbi, da bi otrok padel v kakšno globoko vodo). Kampiranje ima svoj čar, zato o kakšnih apartmajih ni bilo govora.
Res je, kampiranje na morju s tremi malimi otroki je velik izziv. Otroci pač ne spijo na ukaz, zato jih je bilo treba včasih tudi v poznih nočnih urah z vozičkom sprehajati po kampu. Šotor pod drogom javne razsvetljave ni najbolj posrečena reč, ker si zna otrok, ki se zbudi ob dveh zjutraj, predstavljati, da je zunaj dan. Vroč štedilnik mora biti otrokom nedosegljiv, a smo to spoznali samo eno sekundo prepozno.
Prvi dnevi so bili precej stresni, a menda je tako v vsaki familiji. Ko sva določila točen dnevni urnik, so stvari postale obvladljive, midva pa sva končno opazila veselje otrok nad vodo, mivko, novimi prijatelji, sladoledom ... Ko sem odkril šibko točko javne razsvetljave, so tudi noči postale tisti del dneva, ko smo večinoma počivali.
Imeli smo se fino. Sploh otroci so zelo uživali. Saj, počitnice na morju so v prvi vrsti namenjene veselju otrok, kaj pa drugega. Zato bomo naš izziv drugo leto ponovili. In zagotovo bo tudi nama lažje.

Gremo mi na morje!

Ponavadi smo vstali ob šestih zjutraj, zato smo bili med prvimi na plaži.

Rajska plaža - neomejeno mivke in nizke vode. Za naše razmere res rajska.

Zumba za zajtrk in kosilo.

Pralnica perila se je izkazala za najbolj uporabno reč sanitarij.

Viseča mreža, brez tega ni kampiranja.

Bine in Jakob, podvojeno veselje.

Sladoled in igrala, recept za najbolj vroče ure dneva.

Naš komunikativni mladenič je poskrbel, da smo spoznali vse sosede.

Ko sva se dogovorila za dnevni urnik, so se počitnice začele tudi za naju.

Komentarji

Oseba Anonimni sporoča …
Kampiranje z otroki je zame nekaj najbojlšega, če odmisliš postavljanje in podiranje šotora. S starši smo hodili na Rajsko plažo kar nekaj let, kasneje pa sem bila še s svojo družino, ko sta bila starejša otroka še majhna.
Ležalniki na plaži so mi pa skoraj malo moteči, čeprav so najbrž dobrodošli pri toliko sipe.
Oseba Anonimni sporoča …
Kako ste luštni :)

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.