Vzgoja: veselica ali živčna vojna? Kakor kdaj.

Res ne vem, kaj sem počel s svojim časom, ko še nisem imel otrok. Čeprav sem imel občutek, da je moje življenje polno, zasedeno, natrpano in naporno obenem, ni to nič v primerjavi z enim od današnjih dni, ko cenim, če si zjutraj lahko normalno umijem zobe in obraz.
Ko mi kakšen mlajši kolega razlaga o utrujenosti, katere razlog botruje v športnem ali žurerskem vikend udejstvovanju, se samo nasmehnem in pomislim, da bi mi včasih bolj kot od neprespane noči paslo biti za crknit utrujen od enega res napornega kolesarskega vzpona.

Saj ne, da bi želel eno in drugo obdobje razdeliti na belo in črno ali celo ljudi brez otrok okategorizirati za ljudi brez življenja oz. naporov. Ne, ne. Tudi ne želim poudarjati, da je imeti otroke samo napor. No, kakšne noči, ko je na urniku vse drugo prej kot počitek, res ne bi opeval v radostnih tonih.

Bolj gre za to, da lahko po napornem dnevu športno opremo odvržeš v kot ali kakšen nujen žur preskočiš. Pri otrocih je ta stvar, če se je seveda lotiš na odgovoren in odrasel način, precej drugačna. Tam se športni dan začne (če imaš srečo šele) ob šestih zjutraj in zaključi (če imaš spet srečo že) okoli osmih zvečer, ko se lahko odpraviš pomivat posodo, prat perilo in zlagat včerajšnjo žehto. Vsak dan, ne samo ob vikendih.

Družinski obrok v nizkem štartu

A vsa stvar ima tudi silno zabavne plati. Ena od teh je zagotovo prehranjevanje. Nič posebnega sicer, pripravljeno hrano zložiš na krožnik in jo s primernim orodjem transportiraš v ustno odprtino, kjer nagon lakote opravi svoje. Vsak starš, ki je želel otroka naučiti samostojnega vnašanja hrane, najbrž ve, da vaja, ki sicer dela mojstra, terja precej napora. Če je bila pri prvem otroku stvar zaradi vsega novega še silno vznemirljiva, je pri dvojčkih običajen družinski obrok nekaj med gimnastiko in rokohitrstvom. Viseč čez mizo z eno roko brišeš ostanke hrane po mizi, obrazih in laseh, z drugo pa pomagaš vzdrževati primerno količino hrane na žlički zdaj enega, zdaj drugega otroka. Vmes poskušaš na hitro pojesti svoj obrok in s polnimi usti umirjaš veselico na drugi strani mize. Naj omenim, da je treba približno petkrat vstat od mize in pobrat žlico, ki je mladiču zletela iz rok.
Nepripravljen na avanturo lahko hitro pelješ svoje živce na pašo in sproščaš glasilke ob nemočnem opazovanju hrane, ki bi sicer morala končati v njunih ustih, a s pomočjo navdušenega mahanja malih rok, držeč žlico, leti na vse strani. 

Veselje do hrane je izraženo tudi v hitrosti vihtenja žlice, ki povzroča nekontroliran raznos hrane po bližnji okolici. No, nekaj je vendarle pristane v malih ustih nadebudnih jedcev.

Z živci ali smehom?

Ko spustiš svoja merila iz 'približno čiste kuhinje' in 'mirnega družinskega obroka' na 'važno je, da radi jedo', lahko postane tudi zabavno. V takih trenutkih se z Darjo spogledava, iz najinih oči pa je razbrati 'A boš danes ti počistil/a?', hkrati pa skušava skrivati smeh, ki bi samo še okrepil veselo kriljenje z rokami. Konec koncev, skoraj vsako hrano se da očistiti, tudi s stene, oblačil ali iz las. Otrokom ni boljšega, kot, če lahko sami delajo stvari, ki jih naredijo malce bolj odrasle, vsi skupaj pa se imamo veliko bolje, kadar obrok namesto z živčnostjo zaključimo z dobro voljo. Cela zmaga je, če otroci cami pojedo svoj obrok in ob tem ves čas sedijo vsak na svojem stolu. Po obroku pa je itak treba na kolena, saj pod mizo ponavadi leži za vsaj en obrok hrane (ki ga, če gre za eno od mojih najljubših jedi, z veseljem pojem).

Stanje pod mizo po običajnem obroku. Kadar gre za eno mojih najljubših jedi, pojem tudi te ostanke.

Pri nas bo pa red!

Včeraj sem se smejal mlajšemu kolegu (še brez starševskih izkušenj), ki mi je opisoval svojo izkušnjo opazovanja 'nevzgojenih' otrok in v isti sapi zatrjeval, da bo pri njem, ko bo imel otroke, vladal red in disciplina. Saj ne, da bi v njem želel zatirati željo po vzgoji, bolj mi je bilo hecno to, da sem v njem videl sebe pred nekaj leti. Neizkušen, zagret za idealistično vzgojo sem si ob pogledu na kakšne vzgojno neprimerno izstopajoče primerke človečkov mislil, da bodo moji otroci pri kosilu mirno sedeli in lepo pojedli, se potem brez ugovarjanja odpravili v kopalnico, prej pa še pospravili vsak svoj krožnik. Seveda sem svoje opažanje potem prav 'pametno' pokomentiral.
Danes imam tri sinove, ki bolj oni mene učijo potrpežljivosti, kot jaz njih reda in discipline. Da ne bo pomote, saj se učimo ubogati, na miru sedeti, lepo jesti, pospravljati za sabo, vendar se moram, predvsem v trenutkih negativnih čustvenih navalov, pogosto opominjati, da je na prvem mestu ljubezen. Ob tem se spominjam modrosti svojega očeta: 'Otroka moraš samo rad imeti.'

Dober namen in odpuščanje

Pred kratkim sva imela z Darjo priložnost poslušati zanimivo predavanje na temo uspešne vzgoje otrok, katerega ključni poudarek je bil doslednost. To je tista reč, na kateri vsaj jaz največkrat padem. Zagotovo se kakšen pameten opazovalec kdaj spravi analizirat moje vzgojne rezultate in njihove pomanjkljivosti. Za komentarje, ki sem ter tja pridejo tudi do mojih ušes, mi je že zdavnaj postalo vseeno. V teh nekaj letih svojih izkušenj sem namreč prišel do spoznanja, da taki zunanji dejavniki nikoli nimajo pozitivnega vpliva na boljše rezultate. Tudi tega se učim, da je ob opazovanju drugih otrok bolje biti tiho in se osredotočiti na pometanje lastnega praga.
Pri vzgoji se mi zdi zelo pomembna medsebojna pomoč staršev, usklajevanje ciljev in principov ter odpuščanje napak, ki jih delava oba - zdaj eden, zdaj drugi. Bistvo pa je, da tisto, kar želiva dati otrokom, najprej živiva midva. Ker bodo otroci največ potegnili iz zgleda, ne iz besed.