Rudi Vouk, slovenski odvetnik na avstrijskem Koroškem, ki se že vrsto let po pravni poti vztrajno trudi, da bi se pravice slovenske manjšine v polnosti uresničevale, je za SiOL spregovoril o aktualnih dogodkih in položaju manjšine.
Rudi Vouk
V petek ste dobili odločbo Ustavnega sodišča, v kateri razveljavlja krajevni napis v Pliberku, pod katero je bila pripeta manjša tabla s slovenskim zapisom imena. Včeraj so odločbo tudi že uresničili in v Pliberku, Drveši vasi in Žvabeku postavili ustrezne table. Kaj to pomeni za vas kot enega glavnih akterjev pritožbe in kaj za slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem?
Najnovejša odločba Ustavnega sodišča je pomembna z več vidikov. Gre že za četrto odločbo glede Pliberka – najprej so razveljavili enojezično krajevno tablo, nato celo tablo, ker sta jo bivši in sedanji deželni glavar Haider in Dörfler prestavila za nekaj metrov. Potem so razveljavili k tabli pripeto dodatno tablico, sedaj še v krajevno tablo zmontirano dodatno tablico. S tem je Ustavno sodišče zaprlo pot za vse morebitne trike, tako da je tudi Koroška morala po dolgih in mučnih letih postopkov odločitev sodišča končno vzeti zares in zdaj so v treh krajih presenetljivo hitro postavili pravilne dvojezične table. Prav to pa dokazuje še nekaj drugega, bolj bistvenega: dolgo so politiki na Dunaju od Zveznega predsednika navzdol uporabljali izgovore, da proti volji Korošcev dvojezičnih napisov pač ni možno izsiliti. Pliberški primer dokazuje nasprotno. Potrebno je potrpljenje, tudi določena trma, ampak kdor je dosleden, lahko tudi proti volji Koroške izsili dvojezične table, ker pravna država na koncu vedno zmaga.
Zgodovinska sprememba, na katero so koroški Slovenci dolgo čakali
Foto: Rosina Katz Logar
To pa ni bila vaša prva pritožba, prvo odločbo ste dosegli že leta 2001, ko je avstrijsko ustavno sodišče razsodilo v korist predlogu za dodatne dvojezične krajevne table. Koliko ste jih sedaj že vložili, katere so bile najbolj vidne in kakšen je dosedanji »izkupiček« sodnih poti? Kakšno je realno stanje na terenu?
Izkupiček v realnem svetu je doslej še bolj skop. Poleg treh dvojezičnih tabel, ki so jih pravkar postavili, lahko prištejemo še tiste štiri ali pet tabel, ki jih je dal postaviti Zvezni kancler Schüssel ob 50. obletnici podpisa Avstrijske državne pogodbe, ki pa so bile predvidene že zdavnaj. Tudi najnovejši uspeh torej nič ne spremeni dejstva, da realnost še dolgo ne bo ustrezala uresničitvi člena 7. Na papirju je izkupiček seveda nekoliko obsežnejši: imamo pozitivne odločbe Ustavnega sodišča za 18 različnih krajev, na odločitev čaka še 12 pritožb, ki bodo verjetno prišle na vrsto decembra 2010. Najkasneje takrat bo morala postati aktivna tudi Zvezna vlada, ker se sicer zna zgoditi, da bo Ustavno sodišče razveljavilo celotno uredbo o dvojezični topografiji. Prav po zadnji uspešni izkušnji na primeru Pliberka pa bodo naši pogajalci lahko bolj pogumni v pogajanjih, saj imajo v rokah dokaz, da se jim ni treba prepoceni prodati, temveč da lahko z mirno vestjo zahtevajo spoštovanje pravne države v celoti. In tudi reakcija prebivalstva bo gotovo dokazala, da so vse bojazni, da bi prišlo do novega »Ortstafelsturma«, odveč.
Iz nekaterih avstrijskih krogov je slišati, da bi table uredili pod pogojem ponovnega preštevanja manjšine. Kako gledate na tovrstne predloge?
Predlogi za ponovno preštevanje manjšine ne morejo biti tema razprav. To je spodletelo že leta 1976 in ni nobenega razloga, da bi bil izid tokrat drugačen. Poleg tega pa je pomembno dejtvo, da bi bilo treba Avstrijsko državno pogodbo (ADP) uresničiti leta 1955 in ne šele 2010. Štetje leta 2010 ali še kasneje pa seveda ne more povedati, koliko Slovencev je bilo leta 1955. Najboljša rešitev bi bila, da bi tudi Koroška kratkomalo sprejela to, da je dvojezičnost naših krajev skupna kulturna dediščina, potem namreč odstotki niso več pomembni. Takšen je moderen pristop do manjšinske zaščite, kot ga pozna tudi Slovenija v Prekmurju ali ob obali.
Kakšni so trenutno odnosi med avstrijsko deželno, državno oblastjo in slovensko manjšino? Jih zaznamujejo kakšne spremembe, predvsem po smrti deželnega glavarja Haiderja in zamenjavi vodstva?
Trdim, da Koroška deželna oblast odnosa do koroških Slovencev sploh nima. Na primer deželni glavar Dörfler – odkar je bil izvoljen, se niti enkrat ni bil pripravljen pogovarjati z vodstvom NSKS, šele v zadnjih tednih se to morda nekoliko spreminja. Vendar Dörflerjeva reakcija na to, da je moral postaviti dvojezične table v Pliberku, ne obeta nič dobrega: odločbo Ustavnega sodišča je primerjal z odločbo sodnika v nogometu, ki je napačna, ki pa jo je kljub temu treba vzeti na znanje. Če to misel mislimo do konca, potem je za Dörflerja tudi ADP, še korak naprej pa nas pripelje do zmage nad fašizmom leta 1945, katere posledica je bila ADP. Če Dörfler meni, da je vse to napačen pisk sodnika, potem je to kratkomalo neznosno. Tudi s strani zvezne oblasti bi pričakoval več. Doslej je bil prvi cilj zavlačevanje, kancler govori o terminu 2012, ki ni realen, saj so 2013 volitve. Ampak upam, da zadeva morda sedaj dobi nov zagon.
Deželna vlada obljublja novo, dobro sodelovanje. Tudi tema o ADP spet postaja aktualna. Kaj so bistvene spremembe, ki jih obljubljajo?
Kot rečeno, težko verjamem v novo, boljše sodelovanje. Če mislijo resno, imajo dovolj možnosti za dokazovanj. Lahko bi začeli kar s tem, da se že sam obstoj slovenske manjšine zapiše v koroško deželno ustavo. Trenutno v njej o kakšni slovenski manjšini ni ne duha ne sluha. Strinjam pa se, da je nujno treba začeti znova. Če nam obljubljajo pripravljenost za odkrit, nov začetek, potem smo koroški Slovenci gotovo zadnji, ki bi hoteli obračunavati z zgodovino. Toda če se toliko govori o potrebnih korakih za ustvarjanje zaupanja, mislim, da koroški Slovenci niso tisti, ki bi morali storiti prvi korak.
Manjšina se še vedno trudi pridobiti več pravic (predvsem kar se tiče dvojezične topografije, rabe manjšinskega jezika kot uradnega …), ne le glede dvojezičnih napisov na krajevnih tablah. Za kaj vse se še zavzemate?
Uradni jezik je prav tako odprto vprašanje kot so dvojezične table, tukaj npr. ravno v občini Škocjan doživljamo šokantne zadeve, da občina dosledno ignorira vse slovenske vloge, namesto tega pa skuša z vsemi sredstvi kaznovati tiste, ki kljub temu vztrajajo pri svoji zahtevi za uporabo slovenščine. Slovenščina kot uradni jezik pa se ignorira tudi v drugih občinah, primere poznamo iz Dobrle vasi, Žitare vasi, Borovelj. Zadnje čase so na težave s slovenščino naleteli tudi na Deželnem sodišču v Celovcu. Ampak tudi to še ni vse: treba je temeljito reformirati dvojezično šolstvo, saj kljub naraščajočemu številu prijav k dvojezičnemu pouku nivo znanja jezika upada, manjka zakon o dvojezičnosti v javnih otroških vrtcih, o političnem zastopstvu manjšine v Deželnem zboru ali Zveznem parlamentu. Tudi finančna podpora manjšini se že od leta 1995 dalje ni povišala, zaradi inflacije se je celo efektivno znižala za eno tretjino. Slovenska Glasbena šola iz leta v leto ne ve, če se bo naslednje šolsko leto lahko še ohranila, v resnih težavah se je že nekajkrat znašel tudi edini slovenski časopis na Koroškem Novice itd.
Poleg tabel v Sloveniji odmevajo tudi spori med tremi manjšinskimi organizacijami (NSKS, ZSO in SKS), ki gotovo tudi ovirajo pridobivanje pravic za delovanje manjšine. Kljub temu da je raznolikost organizacij prav tako potrebna kot v Sloveniji, pa vemo, da bi kot manjšina vsaj v ključnih vprašanjih lahko bolj močno nastopili kot ena stran. V čem vidite problem, zakaj ti procesi ne uspevajo?
Mislim, da ni problem, da imamo tri organizacije – to je normalno, tako kot je normalno, da v parlamentu sedijo različne stranke. Kar nam manjka, so parlament in volitve, demokratičen proces izbire in s tem povezano tudi odgovornosti za tisto, kar nekdo dela ali ne. Sami si take strukture ne moremo ustvariti, ker nobenega ne moremo siliti, da sodeluje. Pri demokratizaciji manjšinskih struktur bi morali pomagati tako Avstrija kot Slovenija, vendar doslej nobena ni kazala velikega interesa. Močno manjšinsko zastopstvo bi namreč lahko zahtevalo kaj več, razdrobljeno zastopstvo pa je lažje izigravati.
Nedavna izvolitev Valentina Inzka za novega predsednika NSKS na koroško politično sceno vnaša neko pozitivno vzdušje, saj gre za mednarodno uspešnega in uglednega diplomata, ki je tudi visoki predstavnik mednarodne skupnosti in posebni odposlanec EU v Bosni in Hercegovini. Kakšna so vaša pričakovanja glede prihodnosti vaše organizacije in sodelovanja z drugimi?
Pričakovanja do Valentina Inzka so res velika, upam, da ne prevelika. Toda ravno pozitivni komentarji dajejo upanje, da bosta Koroška in Avstrija pravzaprav prisiljeni uresničiti vsaj katero od točk, da upravičijo vse pozitivne izjave, ki so bile povezane z Inzkovo izvolitvijo. S tem pa bi se lahko pričela nova zgodba, saj smo v preteklih letih doživeli popoln zastoj. Če bo končno storjen prvi korak, se lahko začne nov zagon, ki mu lahko sledijo tudi naslednji.
Valentin Inzko
Pri reševanju ključnih vprašanj manjšine pričakujete tudi podporo Slovenije. Veliko sodelujete tudi z Uradom Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter ministrom Boštjanom Žekšem. Kako bi ocenili sodelovanje predstavnikov manjšine z RS?
Eksistenčno smo odvisni od podpore iz Slovenije, majhna skupina, kot smo postali koroški Slovenci, sama zase namreč ne more obstati. Zato smo Sloveniji seveda hvaležni za vse, kar od tam prihaja. Včasih seveda pogrešamo določeno strokovnost, saj je načelna naklonjenost manjšini sicer nekaj pozitivnega, a je potrebno tudi natančno, detajlno poznavanje problema, ker sicer lahko pride do hujših nesporazumov, kot smo to v preteklosti že doživljali. Avstrija namreč podrobnosti zelo dobro pozna. Želeli bi seveda tudi državniški odnos do našega vprašanja tako s strani vlade kot tudi opozicije. Koroški Slovenci ne smejo biti sredstvo za služenje notranjepolitičnega drobiža. Mislim, da se na tej ravni zadeve zadnje čase izboljšujejo. Najboljše bi seveda bilo, če bi nekega dne lahko povedali, da je Avstrija opravila svoje dolžnosti in zato podpore ne potrebujemo več in se lahko koncentriramo samo še na sodelovanje.
Objava: SiOL
Foto: STA, Tina Deu/siol.net, Srdjan Živulović/BOBO, Reuters
Komentarji