Preskoči na glavno vsebino

Čebelje vuvuzele v krošnjah Dobrče

Po dobrem kosilu paše popoldanska kava ter ležeren počitek na kavču ..., če le človeka ne kliče gora ... ali Žiga, da greva brcat kolesa.
Vzpon na Dobrčo sva tokrat malce pogoljufala in parkirala mašino na Brezjah. Zagnanost naju je v hitrem tempu peljala čez najbolj strme poti mimo Bistriške in čez Lešansko planino. Popoldanski mir bi že mejil na popolno tišino, če ga zgoraj v drevju ne bi prekinjalo oddaljeno pihanje čebel v svoje prijetne vuvuzele.
Najbrž bi Paternu tole ocenil s šestico, šlo je precej suvereno ...

... tudi zahvaljujoč WannabeTalas vilicam v izvedbi 'naredi sam'.
Polona, hvala za namig, zadeva deluje :)

"Khm, gospod Polž, komu pa ste se vi zamerili, da tičite sredi dreka?"

Odgovor na vprašanje, kaj iščemo v matranju, je ...

... singlca, najslajši sadež naših traparij, ki se včasih ne končajo najbolje*

* lahko bi rekel, da je bil danes dan, ko so po čudežu kosti ostale cele. Ne gre vedno vse po načrtih in zgodi se, da kolesar na strmem spustu izgubi kontrolo nad vozilom, kot bi se izrazili šoferji. Namesto, da bi kolo pač porinil po bregu navzdol in rešil sebe, z zadnjimi atomi svoje domišljije iščeš način, kako obdržati ravnotežje in se ustaviti brez neprijetnih posledic. Pristanek je bil trd, menda je izgledalo sila neugodno, a če jo odneseš zgolj z udarcem v zapestje, je treba biti hvaležen za lep iztek, mar ne?

Komentarji

Oseba bernard sporoča …
Oj, moram ti pohvalit predzadnjo fotko, res huda v poznopopoldanski svetelobi.

A na drugi je pa improvizirani lockOut ??? Gurtno zategneš in je ?
Kako se obnese ?
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Hvala za fotko - maneken je pač dobro odpeljal, pa je ratala cela serija :).

Ja, tisto pa je improvizirani lockout - obnese se, ja, vsaj občutek imam tak, ali pa sem imel včeraj res dober dan, da sem večinoma kar dobro sledil Žigu, ki pa je itak kolesarska rasa zase.
Oseba Jure sporoča …
Tomaž, to ni spust nazaj v Brezje, kajne? Ravno včeraj sem ga opravil, pa se ne spomnim nič, kar bi bilo podobno tema dvema zadnjima slikicama.
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
@Jure: Je spust nazaj v Brezje, ja. Po singlci mimo vzletišča padalcev. Je pa treba voziti uvidevno do planincev in v skrbi za lepo ohranjenost poti.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.