Srečanje predsednikov Slovenije, Italije in Hrvaške ima spravni značaj, kar nakazuje na pozitivne premike tako v manjšinsko-večinskih kot sosedskih meddržavnih odnosih.
Leta 1920 požgani Narodni dom v Trsu
Boris Pahor o požigu
Z obiskom Narodnega doma bodo obeležili spomin na požig Narodnega doma, ki je za Slovence pomenil središče kulturnega, gospodarskega in družabnega življenja. Dogodka se spominja tudi tržaški pisatelj Boris Pahor, ki je bil takrat star sedem let. V svoji zbirki novel, črtic in zapisov Dihanje morja o usodnem dnevu piše: »Leta 1920 pa je doseglo nezaslišan višek. Oblit z bencinom je v zubljih zaprasketal Narodni dom. V osrčju mesta. Ponosna petnadstopna stavba iz belega kraškega kamna je kot pošastna grmada osvetljevala tržaško julijsko noč.« Požig Narodnega doma je bil začetek več kot dvajsetletne raznorodovalne politike Italije do slovenske in hrvaške manjšine v Italiji.
Boris Pahor
Predsednika manjšinskih organizacij o srečanju
Predsednika dveh krovnih manjšinskih organizacij za Slovence v Italiji Rudi Pavšič, Slovenska kulturno-gospodarska zveza (SKGZ), in dr. Drago Štoka, Svet slovenskih organizacij (SSO), sta za SiOL podala svoj pogled na srečanje treh predsednikov v Trstu.
Danes bo potekalo srečanje treh predsednikov v Trstu, ki bo poleg skupnega obiska Koncerta prijateljstva obsegal tudi pomemben obisk in polaganje venca v spomin na požig Narodnega doma pred 90 leti. Kakšen pomen ima srečanje za slovensko manjšino v Italiji?
Rudi Pavšič: Srečanje je zgodovinskega pomena, saj vsem nam ustvarja pogoje, da našo nelahko preteklost spremenimo v novo skupno priložnost. Narodni dom je za slovensko narodno skupnost v Italiji s simboličnega vidika kraj izjemnega zgodovinskega spomina. 13. julija pred 90 leti so sovražni plameni požgali dom tako, da so ostali samo okrušeni zidovi. Za Slovence se je pričelo najtemnejše poglavje naše zgodovine s pregoni, obsodbami na smrt in končno z vojno. Kot da so zublji Narodnega doma po dveh desetletjih zagoreli po vsej Evropi. Demoni fašizma in nacionalizma so razdejali naš kontinent in povlekli v peklenski vrtinec tudi del ostalega sveta.
Drago Štoka: Pomeni mi veliko. Sem član generacije, ki je na lastne oči okusila fašizem in vse, kar je ta diktatura prinašala. Celo v otroškem vrtcu nismo smeli spregovoriti besedice v svoji materinščini, potem je to hudo obdobje minilo, a popolnega zadoščenja za svoje trpljenje primorski Slovenci do danes še nismo dočakali. Obisk treh predsednikov gre v to smer, zato se tega dogodka iskreno veselimo.
V povezavi z dogodkom je teklo tudi nekaj vročih razprav v italijanskih medijih o smiselnosti obiska, a takih nasprotovanj ste že dolgo vajeni. Po polaganju venca pri Narodnem domu bo venec k plošči beguncem iz Istre, Reke in Dalmacije položil tudi italijanski predsednik.
Drago Štoka: Po požigu Narodnega doma v Trstu je bilo, kot sem rekel, 20 let fašizma, nato je izbruhnila 2. svetovna vojna in je prinesla tukajšnjemu obmejnemu prebivalstvu novo gorje, nove tragedije. Med te sodi seveda tudi množična izselitev, v glavnem italijanskega prebivalstva, iz krajev, ki si jih je v vojni izborila Jugoslavija. Ni šlo samo za množično izselitev, ampak istočasno tudi za optiranje za Italijo oz. takratni zahodni svet. Ne vem, če je res bilo teh izseljencev 350 tisoč, kot piše na spomeniku eksodusa v Trstu, to naj dokazujejo zgodovinarji. Poudariti pa moram, da je tu šlo za obraten pojav, ki smo ga na lastni koži občutili Slovenci pod fašistično Italijo, ko smo se iz različnih vzrokov množično selili oziroma emigrirali med obema vojnama v takratno Jugoslavijo.
Rudi Pavšič: V naših krajih ohranjamo različne zgodovinske spomine. Na nas je, da smo sposobni spoštovati tudi gorje in težave, ki jih je zgodovina pustila ljudem ob meji. V tej luči ocenjujem in pozdravljam obisk predsednikov tudi pri spomeniku italijanskim beguncem. Želim si, da bi bili njihovi uradni predstavniki prisotni tudi pred Narodnim domom. Sam se bom udeležil spominske slovesnosti pred spomenikom beguncem. Le na ta način bomo lahko resnično obrnili stran in prihod treh predsednikov bo imel svoj smisel.
Današnja slovesnost bo gotovo vzbudila tudi marsikatera nasprotujoča si mnenja na obeh straneh slovensko-italijanske meje.
Rudi Pavšič: Gotovo se bodo našli tudi taki, ki bodo nasprotovali temu dogodku. Na srečo pa jih je vse manj in med večino Slovencev in Italijanov prevladujejo pozitivni vtisi ob obisku treh predsednikov. SKGZ je hvaležna trem predsednikom, ki se bodo skupaj z nami spomnili na dogodek, ki je Slovencem vzel to, kar nam je bilo najbolj pri srcu. Spomin ostaja, a naše oči so uprte v prihodnost, v našo skupno evropsko prihodnost. Želimo, da bi jo zaznamovalo sožitje med narodi, še posebej med sosednjimi narodi.
Drago Štoka: Ta dogodek ne bo rešil naših odprtih vprašanj (uveljavitev zaščitnega zakona, šolskih problemov, gospodarskega položaja, asimilacije itd.), bo pa prispeval k mirnejšemu dialogu med tu živečima narodoma, k večji strpnosti in iskrenemu medsebojnemu spoštovanju. Naj bo srečanje treh predsednikov začetek neke nove uverture, odprtja lepše in varnejše poti v našem času, ko smo pravzaprav vsi skupaj pod isto krovno, to je evropsko streho.
Komentarji