Ovseniki

Zdaj imamo to že v navadi, da na božični večer poleg večerje pripravimo tudi praznovanje za Jezusov rojstni dan, k čemur seveda paše tudi torta. Pihajmo! Neustavljivi napadalci na sladkor Družinska

Po treh letih smo spet imeli priložnost, da del počitnic preživimo ob morju. Dober prijatelj nam je odstopil družinsko hišico, kjer smo imeli luksuz, ki ga v šotoru nismo bili vajeni. Zato smo zlahka za nekaj dni svoj dom preselili v borovo senco. Da je morje otrokom največje veselje, je odveč govoriti. So pa te počitnice predvsem naju prijetno presenetile, saj sva imela kljub petim otrokom dovolj časa za počitek in za naju. Tudi midva sva imela dovolj časa za počitek, plavanje, kavo ... Nič hudega nam ni bilo. Naše igrišče Lovci na valove med malico. Plaža, kjer so nam tudi drugi starši popazili na otroke. "Stari, a je tole vse tvoje?" me vpraša mimoidoči očka. "Ne, tudi od žene so." Ja, atrakcija smo bili. Letošnje udobje namesto šotora. V restavraciji smo bili sicer čisto olikani, razbili smo samo en kozarec. Če je avto poln, je treba najti drug način za tovorjenje prtljage. Posodil eden od dobrih ljudi, ki jih poznamo.

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.

Ne zgodi se vsak dan, niti ne vsakomur, da bi praznoval štiri sinove naenkrat. Jaz imam ta velik privilegij in blagoslov. Vsi naši dvojčki so rojeni v juliju, zato smo vse štiri praznovali naenkrat. Bog vas živi, fantje! Eno praznovanje, štiri torte, ena izjemna mami ;) Praznovanje po naše, na planini Dolga njiva Veselje je opazovati izjemno bistroumnost, ki zori v glavah štiriletnikov Cene in Matevž, družinsko veselje in igrači večjih treh fantov

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Pred časom smo v župniji imeli enega od škofov na obisku. Zaradi blagoslova obnovljenih del cerkvi je prišel. Požegnat štenge, malarijo, nov štrom in podobno. Praznična maša z dolgo pridigo, zahvalami sem ter tja in pojedino pred cerkvijo. Ljudstvo je bilo v cerkvi enako komorno, kot vsako drugo nedeljo, še najbolj se je ozračje razživelo, ko smo se zunaj lotili pojedine, ki so jo pripravile dobre okoliške gospodinje. Cerkev sv. Dominika, naša mala podružnica Morda jaz nisem najbolj navajen teh stvari, a meni se zdi čudno, da pride škof v vas zaradi novih šteng ali novih kablov v cerkvi. Da se ne bi čudno slišalo - cenim delo ljudi in jih spoštujem, da svoj prosti čas in denar namenijo obnovi svetišča, v katerem vsako nedeljo častijo Boga. Ali pa tudi ne vsako nedeljo. Sprašujem se, ali bodo ob pomanjkanju duhovnih pastirjev in vse bolj praznih cerkvah nove štenge dovolj velik magnet za nove vernike? Ali pa novo ozvočenje, bo privabilo večje število ljudi k nedeljski maši? Naj

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

»Kako se rihtate?«, me v zadnjem času vpraša večina znancev, ki jih srečujem. »Hm ... Ja, fino, dobro, super, kakor kdaj, pestro, uf, kar naporno ...« so moji najpogostejši hitri odgovori. Kdor ima kaj več časa, sliši moje trenutno razpoloženje. To pa niha od skuliranosti do izčrpanosti in vseh odtenkov vmesnega. Stopetdeset odtenkov barvnega So obdobja, ko občutim veliko hvaležnost za izjemni dar, ki sva ga z Darjo prejela v obliki petih čudovitih otrok. Ponavadi je to, ko sem spočit, ko mi gredo stvari ne samo doma, ampak tudi v službi dobro. So pa dnevi ali obdobja, ko svojega počutja ne bi opisoval niti psihiatru, ker bi mi najbrž predpisal hospitalizacijo s kakšnimi močnimi sredstvi za kuliranje. Sicer pa med pogovori z drugimi starši ugotavljam, da so vzponi in padci stalnica staršev vseh vrst družin, majhnih in večjih. Starševstvo je sicer silno lepa izkušnja, ki je ne bi mogel primerjati z ničemer drugim, je pa v isti sapi tudi izjemno zahtevna naloga. Spomnim se sodelavca,