Na mizi kosilo, na Stolu kolo

Na hitro sem vase zmetal na brzino skuhane makarone in šel čakat Žiga na izvoz št. 5. Prej je bilo seveda še treba sestavit omarice za kopalnico (med dopustom kombinirava delo doma in užitke zunaj). Dobrih 1800 metrov višje smo sedeli na skalah Stola in gledali Koroško. Prijaznost oskrbnika na Prešernovi koči nam je pomagala na v oblak zavitem južnem pobočju najti staro konjsko pot, po kateri smo se spustili nazaj v dolino. Ob poldevetih smo že na Brazjah pili pivo in se smejali trudu, ki nas je spremljal na šesturni turi. Slišat je kratko in sladko, a redko kdo se gor odpravi s kolesom. Zato smo večinoma uživali družbo konjev, ki mulijo travo po planinah pod Stolom. Na odročnejših koncih se je sem ter tja oglasil svizec, ki mu je dan pokvaril helikopter, ki si je izbral ravno pobočja Vajneža za trening.

Pobočja Vajneža, odkoder se vidi cela Gorenjska

Rida, skrito domovanje svizcev

Na planinah uživajo svobodo konji, ki te spremljajo z radovednostjo

Rozi v zadnjih korakih proti vrhu Stola z novo lepo čelado :)

Sedeli smo na gori in nismo vedeli kaj s sabo

Žiga visoko nad Završnico

1650 metrov spusta za plačilo peturnega vzpona. Zadostuje!

Fotke sta prispevala Simon in Andrej.

Komentarji

Oseba Simon sporoča …

Več kot zadostuje! Mislim, da bom šel naslednje leto spet :)

19. avgust 2010 ob 07:50

Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …

Naslednja bo miza, samo najti jo bo treba ;)

19. avgust 2010 ob 09:48

Oseba Simon sporoča …

Miza - ......Peca, peca - ....miza, po mojem bi šlo! Je v analizi...

19. avgust 2010 ob 14:19

Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …

Simon, pri načrtovanju zadnjih dveh tur si se dobro izkazal, zato kar kuj načrte za september ;).

19. avgust 2010 ob 22:40

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Preberite več

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Preberite več

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.

Preberite več

Ovseniki

Preišči ta spletni dnevnik