Preskoči na glavno vsebino

Na mizi kosilo, na Stolu kolo

Na hitro sem vase zmetal na brzino skuhane makarone in šel čakat Žiga na izvoz št. 5. Prej je bilo seveda še treba sestavit omarice za kopalnico (med dopustom kombinirava delo doma in užitke zunaj). Dobrih 1800 metrov višje smo sedeli na skalah Stola in gledali Koroško. Prijaznost oskrbnika na Prešernovi koči nam je pomagala na v oblak zavitem južnem pobočju najti staro konjsko pot, po kateri smo se spustili nazaj v dolino. Ob poldevetih smo že na Brazjah pili pivo in se smejali trudu, ki nas je spremljal na šesturni turi. Slišat je kratko in sladko, a redko kdo se gor odpravi s kolesom. Zato smo večinoma uživali družbo konjev, ki mulijo travo po planinah pod Stolom. Na odročnejših koncih se je sem ter tja oglasil svizec, ki mu je dan pokvaril helikopter, ki si je izbral ravno pobočja Vajneža za trening.

Pobočja Vajneža, odkoder se vidi cela Gorenjska
Rida, skrito domovanje svizcev
Na planinah uživajo svobodo konji, ki te spremljajo z radovednostjo
Rozi v zadnjih korakih proti vrhu Stola z novo lepo čelado :)
Sedeli smo na gori in nismo vedeli kaj s sabo
Žiga visoko nad Završnico
1650 metrov spusta za plačilo peturnega vzpona. Zadostuje!
Fotke sta prispevala Simon in Andrej.

Komentarji

Oseba Simon sporoča …
Več kot zadostuje! Mislim, da bom šel naslednje leto spet :)
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Naslednja bo miza, samo najti jo bo treba ;)
Oseba Simon sporoča …
Miza - ......Peca, peca - ....miza, po mojem bi šlo! Je v analizi...
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Simon, pri načrtovanju zadnjih dveh tur si se dobro izkazal, zato kar kuj načrte za september ;).

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.

MTB tura na Kobariški stol

Sončno nedeljo sva z Atilo izkoristila za eno daljših in zahtevnejših tur, opisanih v knjigi Strme kolesnice . Kobariški stol na 1460 metrih nadmorske višine zaključuje dolgi greben, ki se strmo vzpne nad Kobaridom in poteka v smeri severozahoda proti Italiji. Sicer pa je vrh zaradi golega južnega pobočja, ki skrbi za dober vzgonski veter, prava Meka za jadralne padalce. Turo, ki v celotni dolžini meri dogih 55 kilometrov in postreže s 1200 metri vzpona, sva začela v Kobaridu in se podala proti vasi Žaga, od tam pa do mejnega prehoda Učja. Tik pred mejnim prehodom se odcepi makedamska cesta, ki naju je po prijetni senci pripeljala prav do sedla pod Stolom. Od tam sva se mimo padalcev, ki so se pripravljali na vzlet, vzpela še dobrih 50 višinskih metrov do mesta, kjer se pot zaključi. Mejni prehod Učja; levo se odcepi makedam, ki pelje na Kobariški stol. Na vroč sončen dan se senca med vzponom še kako prileže. Zadnji metri vzpona. Vrh Kobariškega stola. Z južne strani se da priti