Preskoči na glavno vsebino

Po poteh gorskega maratona štirih občin

Že zgodaj spomladi smo rezervirali pretekli vikend za letošnji izziv - prekolesariti maraton štirih občin. Druga avgustovska nedelja ne bi mogla biti lepša za kaj takega. Ob polsedmih zjutraj smo že grizli muljatero s Petrovega brda proti bohinjskim goram, pozno popoldne pa zadovoljni pili pivo. 

Jutro nad Baško grapo

Prečenje čez melišče pod Črno prstjo

Proti Črni prsti, Bohinj pa spodaj zavit v jutranje meglice

Bleščeči Julijci v nedeljskem dopoldnevu

Začetek prvega spusta s Črne prsti

Čakajoč planince, da so mirno lahko nadaljevali svojo pot

Navzdol v dno Baške grape do Hudejužne po lepi potki

Juha in štruklji pri Flandru v Zakojci - edini pravi doping in razlog za počitek

Zadnji metri proti Poreznu, ko je zmanjkalo energije za brcanje

Razposajena (večinoma francoska) konjenica čaka utrujene jezdece

Zaključek dolge ture - s Porezna proti Petrovemu brdu

Pri Slavcu v Zalem logu, kjer je kosilo kar samo padlo v želodec


Na kratko: v enem kosu smo spravili v žep Črno prst in Porezen, skupaj pa je v dobrih 37 kilometrih naneslo 2550 metrov vzpona in ravno toliko spusta.
Hvala vsem fantom za druščino in vzpodbudo - če bi se zadeve hotel lotiti sam, bi že na polovici obupal.
Fotografije sta prispevala Andrej in Simon.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.

MTB tura na Kobariški stol

Sončno nedeljo sva z Atilo izkoristila za eno daljših in zahtevnejših tur, opisanih v knjigi Strme kolesnice . Kobariški stol na 1460 metrih nadmorske višine zaključuje dolgi greben, ki se strmo vzpne nad Kobaridom in poteka v smeri severozahoda proti Italiji. Sicer pa je vrh zaradi golega južnega pobočja, ki skrbi za dober vzgonski veter, prava Meka za jadralne padalce. Turo, ki v celotni dolžini meri dogih 55 kilometrov in postreže s 1200 metri vzpona, sva začela v Kobaridu in se podala proti vasi Žaga, od tam pa do mejnega prehoda Učja. Tik pred mejnim prehodom se odcepi makedamska cesta, ki naju je po prijetni senci pripeljala prav do sedla pod Stolom. Od tam sva se mimo padalcev, ki so se pripravljali na vzlet, vzpela še dobrih 50 višinskih metrov do mesta, kjer se pot zaključi. Mejni prehod Učja; levo se odcepi makedam, ki pelje na Kobariški stol. Na vroč sončen dan se senca med vzponom še kako prileže. Zadnji metri vzpona. Vrh Kobariškega stola. Z južne strani se da priti