Preskoči na glavno vsebino

Rojstvo družabnega plesa

Gorenjski glas, 11. februar 2010 | Avtor: Darja Ovsenik, Foto: Tina Dokl

Ples poznajo tudi nekatere živali (npr. čebele), a je v povezavi z ustvarjanjem glasbe značilnost človeške kulture.
Že pri zelo majhnih otrocih opazimo, da zaznavajo ritem, ob katerem se gibajo na drugačen način (npr. s pozibavanjem ob opori). Ples in občutek za ritem sta položena v človeško naravo, kulture pa so ga spravile v okvire, mu določile obliko in naravo gibanja. Glede na vzgibe, iz katerih so zrasle različne skupine plesnega izražanja, lahko plese delimo na ljudske, družabne in umetniške. Ples, ki združuje ljudi z namenom sprostitve in druženja, je razmeroma mlad pojav. Da si bomo lažje predstavljali, od kod izvira pojem družabnega plesa, se bomo kratko sprehodili po njegovi zgodovini.

Plesi iz preteklosti

Ivan Pogorelec piše o pojavu plesa že pri starih ljudstvih, kjer je bil ples del izražanja čustev ob pomembnih življenjskih dogodkih in tesno povezan z duhovnostjo – glasbo in plesom so božanstva na primer prosili za dež. Domovina družabnega plesa, kot ga poznamo danes, je Evropa, drugje pa so plesi ostali ljudski ali se razvili v profesionalne športne in umetniške. Včasih je bil ples strogo ločen glede na družbeni sloj – plemstvo je razvijalo svoje dvorne plese, ki pa so velikokrat ideje črpali iz ljudskih, ki so jih plesali podložniki. Plemstvo je v 12. stoletju razvilo ples na dvoru, ki je bil tesno povezan z viteštvom in trubadurstvom, s katerim so dvorili svojim damam. Prvi ples, pri katerem so se plesalci postavili v sklenjeno vrsto in se prijeli za roke, je bil farandola, pojavil se je tudi ples enega kavalirja z dvema damama, imenovan estampe. V času renesanse, ko je vladalo vzdušje veselja nad lepotami življenja, se je pojavil basse danse, ki so ga plesali z umirjenim korakom, brez poskokov in je postal uvodni ples vseh dvornih plesnih prireditev. V 15. stoletju so bili v modi balli, ki so jih sestavili za vsako prireditev posebej in iz katerih so se v Franciji razvili plesi za profesionalce, imenovani baletti (balet). Leta 1661 so v Franciji ustanovili tudi prvo plesno akademijo, na kateri so razvijali balet, ki se je s tem ločil od družabnih plesov. V tem času je nastal tudi menuet, ki se je med priljubljenimi obdržal več kot sto let. Pri njem se soplesalca nista dotikala, ampak sta plesala drug okrog drugega. Stoletje kasneje so se v plesih prebudili slovanski narodi, nastala je znana poljska poloneza, ki se še danes pojavlja kot odprtje elitnih plesnih prireditev.

Ples na dvorih so spremljala stroga pravila vedenja, ki so izražala vljudnost in dvorjenje. Kavalir se je približal plesalki in se ji v znak prošnje za ples poklonil. Praviloma dama plesalca ni smela zavrniti, v njegovem spremstvu je odšla na plesišče, odplesala ples, nato se ji je plesalec z manjšim poklonom zahvalil in jo pospremil na njeno mesto, kjer je poklon spet ponovil. Z dvorov in salonov se je ples v 19. stoletju preselil v plesne dvorane, na prehodu v 20. stoletje pa so dvorni plesi utonili v pozabo (danes jih tudi v Sloveniji spet oživljajo) in so se razvili sodobni družabni plesi.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.