Preskoči na glavno vsebino

Rojstvo družabnega plesa

Gorenjski glas, 11. februar 2010 | Avtor: Darja Ovsenik, Foto: Tina Dokl

Ples poznajo tudi nekatere živali (npr. čebele), a je v povezavi z ustvarjanjem glasbe značilnost človeške kulture.
Že pri zelo majhnih otrocih opazimo, da zaznavajo ritem, ob katerem se gibajo na drugačen način (npr. s pozibavanjem ob opori). Ples in občutek za ritem sta položena v človeško naravo, kulture pa so ga spravile v okvire, mu določile obliko in naravo gibanja. Glede na vzgibe, iz katerih so zrasle različne skupine plesnega izražanja, lahko plese delimo na ljudske, družabne in umetniške. Ples, ki združuje ljudi z namenom sprostitve in druženja, je razmeroma mlad pojav. Da si bomo lažje predstavljali, od kod izvira pojem družabnega plesa, se bomo kratko sprehodili po njegovi zgodovini.

Plesi iz preteklosti

Ivan Pogorelec piše o pojavu plesa že pri starih ljudstvih, kjer je bil ples del izražanja čustev ob pomembnih življenjskih dogodkih in tesno povezan z duhovnostjo – glasbo in plesom so božanstva na primer prosili za dež. Domovina družabnega plesa, kot ga poznamo danes, je Evropa, drugje pa so plesi ostali ljudski ali se razvili v profesionalne športne in umetniške. Včasih je bil ples strogo ločen glede na družbeni sloj – plemstvo je razvijalo svoje dvorne plese, ki pa so velikokrat ideje črpali iz ljudskih, ki so jih plesali podložniki. Plemstvo je v 12. stoletju razvilo ples na dvoru, ki je bil tesno povezan z viteštvom in trubadurstvom, s katerim so dvorili svojim damam. Prvi ples, pri katerem so se plesalci postavili v sklenjeno vrsto in se prijeli za roke, je bil farandola, pojavil se je tudi ples enega kavalirja z dvema damama, imenovan estampe. V času renesanse, ko je vladalo vzdušje veselja nad lepotami življenja, se je pojavil basse danse, ki so ga plesali z umirjenim korakom, brez poskokov in je postal uvodni ples vseh dvornih plesnih prireditev. V 15. stoletju so bili v modi balli, ki so jih sestavili za vsako prireditev posebej in iz katerih so se v Franciji razvili plesi za profesionalce, imenovani baletti (balet). Leta 1661 so v Franciji ustanovili tudi prvo plesno akademijo, na kateri so razvijali balet, ki se je s tem ločil od družabnih plesov. V tem času je nastal tudi menuet, ki se je med priljubljenimi obdržal več kot sto let. Pri njem se soplesalca nista dotikala, ampak sta plesala drug okrog drugega. Stoletje kasneje so se v plesih prebudili slovanski narodi, nastala je znana poljska poloneza, ki se še danes pojavlja kot odprtje elitnih plesnih prireditev.

Ples na dvorih so spremljala stroga pravila vedenja, ki so izražala vljudnost in dvorjenje. Kavalir se je približal plesalki in se ji v znak prošnje za ples poklonil. Praviloma dama plesalca ni smela zavrniti, v njegovem spremstvu je odšla na plesišče, odplesala ples, nato se ji je plesalec z manjšim poklonom zahvalil in jo pospremil na njeno mesto, kjer je poklon spet ponovil. Z dvorov in salonov se je ples v 19. stoletju preselil v plesne dvorane, na prehodu v 20. stoletje pa so dvorni plesi utonili v pozabo (danes jih tudi v Sloveniji spet oživljajo) in so se razvili sodobni družabni plesi.
Oznake:

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda
Preberite več

Proti težavam s križem

V iskanju rešitve za dolgoletne težave s križem sem se vedno izogibal vsakršni misli na tablete in injekcije, vedno sem učinkovitejše stvari našel v raztezanjih, masažah in vadbi. A ko je letos 'usekalo' tako močno, sem odločeno zakorakal proti operaciji hernije. Priznani nevrokirurg mi je ob ogledu vseh mogočih slik, do katerih ni bilo lahko priti, svetoval, naj opustim misel na operacijo in si raje 'spucam glavo'. Skorajda v istem času mi je pod roke prišla knjiga (zahvalo dolgujem svojemu soimenjaku in zadnje čase cimru v službi), ki jo je moja zdravnica kategorično zavrnila kot larifari. A sem jo vseeno začel brati in že po prvih straneh ugotovil, da je knjiga pisana dobesedno meni na kožo (ali na križ). Zato vsakomur, ki ima težave s križem ali dolgotrajnimi glavoboli, svetujem, da naj si v knjižnici izposodi knjigo ameriškega zdravnika (d r. John E. Sarno: OZDRAVIMO BOLEČINE HRBTA)  in jo prebere. Škodovala zagotovo ne bo :). Meni je zelo koristila! Dr. John E....
Preberite več

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.
Preberite več