Gorenjski glas, 18. februar 2010 | Avtor: Darja Ovsenik
Ob zadnjem Glasovem predavanju o Afriki so mi v ušesih odzvanjale besede Jane Dular, ki je veliko časa preživela med afriškimi ljudstvi: "V Afriki se ljudje vedno zahvaljujejo in praznujejo s plesom in petjem. To jim je blizu, bolj kot besede."
Tudi mene so navdušili posnetki, v katerih je plesalo vse mlado in staro, kjer so plesali na prostem ob ploskanju rok in topotanju nog. Gre za način plesa, iz katerega so zrasli tudi vsi današnji družabni plesi. Oblike so se spremenile, prilagodili smo jih svoji kulturi in v zadnjem Plesnem kotičku smo spoznali, na kakšen način smo prišli do plesov v paru, ki so namenjeni sprostitvi, druženju in spoznavanju kulture.
Dvorni plesi so počasi utonili v pozabo in razvili so se bolj sproščeni plesi, kjer plesalci niso več v skupinah hodili po dvorani in se poklanjali eden drugemu, ampak so se pari osamosvojili in se začeli vrteti po svoje. Prav iz tega izhaja tudi poimenovanje, da se plesalci zavrtijo na plesišču. Vse se je začelo na prehodu v 20. stoletje, ko se je v ZDA pojavila nova zvrst popularne glasbe jazz (džez), ki je obnorela Ameriko, ob tem pa so se razvijali novi plesi. Jazz so sprva poznali v črnski glasbi, kmalu pa so ga za svojega vzeli tudi belci. Na ples je imela velik vpliv tudi uvedba volilne pravice za ženske v ZDA leta 1920. To so bile emancipirane ženske, imenovane tudi flappers, za katere je veljalo, da so »pile, kadile, plesale in volile«. Prepoznavne so bile po krajših krilih, kot je bilo tedaj spodobno, in deških bobfrizurah s kratko pristriženim fru-frujem. Ples, po katerem so bile poznane, se je imenoval charleston (čarlston). Novih plesnih stilov je bilo ogromno, razvijali pa so se pod vplivom zapuščine nekdanjih ameriških sužnjev, ki so izvirali iz Afrike. Med njimi so Evropo najbolj zaznamovali one step, boston in shimmy. V Ameriki so se v 30-tih letih 20. stoletja prvič pojavili plesi, kjer so se na plesiščih družili črnopolti in belopolti plesalci, kar prej ni bilo družbeno sprejemljivo. Jazz je postal plesna glasba predvsem z razvojem velikih ali big bendov, ki so igrali swing glasbo. Nanjo so plesali različne plese, ki so jih imenovali jitterbug, med njimi za najbolj izvirnega velja lindy hop, ki je bil živahen, na videz lahkoten ples, ki je prvi razvil tudi figure v zraku (kasneje se je iz tega razvil npr. akrobatski rock'n'roll). K popularizaciji plesov so veliko doprinesle tudi filmske uprizoritve plesnega para Freda Astaira in Ginger Rogers, ki sta s svojo energičnostjo in elegantnostjo osvojila srca tako Američanov kot Evropejcev.
V Evropi je plesne smernice narekovala angleška plesna šola – najprej se je pojavilfokstrot v več oblikah, od katerih danes največ plešemo hitri fokstrot ali quickstep, iz bostona pa se je razvil počasni ali angleški valček. Po letu 1930 so začeli k nam prihajati tudi plesi Latinske Amerike (s Kube, iz Brazilije in Argentine), med njimirumba, samba in tango. Ti plesi so v evropsko eleganco in dostojanstveno plesno držo vnesli ognjevitost in strast, s tem pa povzročili pravo revolucijo v plesu.
Komentarji