Preskoči na glavno vsebino

Mali slovenski plesni čudež

Gorenjski glas, 23. februar 2010 | Avtor: Darja Ovsenik, Foto: www.plesnazvezda.si

Tako majhna deželica pod Alpami in toliko plesalcev!

Katarina Venturini in Andrej Škufca, eden najuspešnejših slovenskih plesnih parov

Pa ne le dobrih tekmovalcev v športnih plesnih disciplinah in umetniških ustvarjalcev, ampak tudi ljudi, ki se plesno izobražujejo na tečajih, seminarjih in delavnicah pri nas in po svetu. Če prištejemo še vse družabne plesne dogodke, folklorne skupine in maturante, ki se vsako leto po vsej Sloveniji zavrtijo na največji četvorki na svetu, lahko rečemo, da smo pravi mali plesni čudež.

Prvih začetkov družabnega plesa v Sloveniji se spomni še marsikdo, ki se je plesnih korakov učil pri očetu slovenske plesne šole Adolfu Jenku. Gospa, ki se je pridružila plesnemu tečaju na Gorenjskem glasu, nam je zaupala, da se je v Ljubljani v Jenkovi šoli redno zbiralo po več kot sto mladih, željnih plesa. V zanosu je pripovedovala, da se je tam vnela tudi marsikatera iskra ljubezni (pa ne le do plesa) in da je imel gospod Jenko navado plesalce in plesalke postrojiti v dve vrsti in za vsak ples zaklicati: »Dame volijo!« Vsak drugi ples so imeli priložnost izbirati plesalci, tako da so plesalke vsak ples plesale z drugim plesalcem, ki pa jih, zanimivo, nikoli ni primanjkovalo.

V Sloveniji se je družabni ples začel razvijati že nekoliko prej. Meta Zagorc piše, da so ljubljanski meščani že na prehodu v 20. stoletje usvajali korake na plesnih vajah, ki so potekale od poletja do pusta, medtem ko od pepelnične srede do velike noči plesov zaradi posta ni bilo. Plesali so na glasbo manjšega orkestra ali pianista, včasih je igral tudi gramofon. Najbolj znan učitelj Giulio Morterra je že leta 1902 Ljubljančane poučeval plesa pri Maliču (nekdanji Kino Komuna), v Kazini in Narodnem domu. Začetnik organiziranega družabnega plesa pri nas Vaclav Vlček je leta 1918 v Ljubljani ustanovil baletno šolo, nato pa je na prigovarjanje meščanov, da za dobro vzgojo potrebujejo tudi znanje plesa, začel poučevati tudi družabne plese. Zanimanje za vaje je raslo, zato je odprl prvo privatno plesno šolo za učitelje družabnega plesa, kjer se je učil tudi mojster Jenko. Tako se je že leta 1927 odvilo prvo plesno tekmovanje Dravske banovine, na katerem smo sodelovali tudi Slovenci.

Po drugi svetovni vojni je ples nekoliko zamrl, ker je prihajal z zahoda in je veljal za ideološko neprimernega. Plesalce so ozmerjali s »frakarji«, Jenkovo šolo pa so leta 1945 zato tudi zaprli. Ples kljub vsemu ni zamrl, ampak so ga navdušeni plesalci spretno skrivali znotraj dobro razvitih in priljubljenih folklornih društev, kjer so delovale tudi sekcije za športni ples. Za nadaljnji razvoj plesa je kasneje začela skrbeti Plesna zveza Slovenije, ki aktivno deluje še danes, organizira plesna tekmovanja in nudi izobraževanja za plesne učitelje. Da je ples razvit in da Slovenci radi plešemo, potrdi tudi statistika: V letu 2009 je bilo registriranih 3134 plesnih tekmovalcev, v projektu Slovenija pleše pa se je po oceni Plesne zveze udejstvovalo okrog 45 tisoč plesalcev. Če prištejemo še vse, ki delujejo v okviru plesnih šol, klubov, društev in športnih centrov, ki nudijo rekreacijo s plesom, pa oznaka, da na sončni strani Alp leži prava mala plesna dežela, ni iz trte izvita, kajne?

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Darija in Gregor Ovsenik

V soboto smo bili priča čudovitemu družinskemu dogodku - vzela sta se Darija Jezeršek in Gregor Ovsenik, Tomažev mlajši brat. Po dobrem letu in pol njune skupne zgodbe sta stopila korak naprej, od koder bosta zdaj 'pred Bogom in ljudmi' zares hodila skupaj. Darija in Gregor, naj držita ljubezen in spoštovanje! Darija in Gregor, nevesta in ženin Nekdo (z veliko) je poskrbel, da sta imela čudovit dan. Tokrat je bila koruza, o kateri imata ponavadi strokovne debate, zgolj za kuliso. Katja in Igor, priči Srečna Smo pripravljeni? Gremo! Ta mlada Odemsa iz Predoselj In sta šla novemu življenju naproti. Dve družini(ci), Jezerški in Ovseniki Šrangarji iz Žlebov Za fotografskimi objektivi sva stala Darja in Tomaž. Bilo nama je v veselje, čeprav se je zgodilo malce po sili razmer (je že moralo biti tako). Več najinih fotografij lahko vidite v galeriji .

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda