Preskoči na glavno vsebino

Biseri pred nosom


Saj že ptiči na veji čivkajo, da je tisto, kar je domače, ponavadi najmanj občudovano - od naravnih danosti do posebnih ljudi, za katere za časa njihovega življenja v domačem kraju ponavadi rečejo: "Poznamo te, ti si tisti ... Daj no, daj!" In z naravo je podobno: dokler ti nekje ne zgradijo wellness centra ali centra za dobro počutje in ti ga s sloganom v stilu "storite nekaj zase" ne vsilijo v tisti konček možganov, iz katerega (zaenkrat še) ne znamo brati podatkov, ne čutimo nobene potrebe, da bi se zaljubljali v svojo okolico. In ko (če) do tega pride, potem šele ponosno razlagamo, kaj vse da imamo na sončni strani Alp. Vem, veliko ljubiteljem domačega zdajle delam krivico, nekaj resnice je pa le v tem. Takšne in podobne misli mi je veter razpihal po galvi, ko sem se popoldne, prepuščena svoji domišljiji, poskušala spomniti kraja, do katerega bi lahko prišla brez avta, tam pa bi v paketu dobila triperesno deteljico, brez katere mi živeti ni: naravo, sonce in rekreacijo. Med tuhtanjem sem imela v mislih bledo sonce, ki ne zmore več poletne vročine, veter, zaradi katerega kratke majice odpadejo ... A me je dokaj hitro prestrelila puščica z idejo: ČUKOV BAJER.
Ja tista voda, v katero se zaradi rjave barve in tega, ker "se vendar ne vidi kamenčkov", nekateri ne bi upali namočiti in kjer so našli okostje tiste ogromne kosmate živali iz pradavnine - mamuta. Za tiste, ki se dovolite malo podučiti - v kranjski občini je to letos najprimernejša naravna voda za kopanje po raziskavi Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj, o zdravilni moči gline pa je bilo tudi že izrečenih nekaj pametnih.

Kolo, kratka majica, topel vetrič, sonce in presenetljivo topla voda (spadam v razred boječk, op. a.), ki ji temperaturo vzdržuje glina v bajerju, maloštevilni obiskovalci, kačji pastirji (spomnim se začudenega pogleda danskega skavta, ki je ob pogledu na kačjega pastirja presenečen povedal, da jih pri njih lahko vidiš le še v živalskem vrtu), žabice, belouške ... in Sobotna priloga. Kaj še hočeš za tistega malo časa, ki ti je na razpolago v jesenski nedelji, ko si želiš nekaj miru?! Sonce ni bilo nič kaj sramežljivo, glina z dna jezera se je znašla na meni (baje je celo pater Ašič pisal o njeni moči), med plavanjem me je pozdravila jata lastovic, na bregu pa malo možgančkanja o gospodarstvu (na katerega se sicer ne spoznam nič bolje kot na jogurte, ki jih kupujem za zajtrk).

Saj bi pripela še kakšno mojo fotko, na FB napisala "kopam se na Čukovi", pa nimam ne kabla za fotke na mojem predpotopnem mobiču in ne želje deliti tega koščka raja s t. i. "prijatelji" na Facebooku ... pa me je le prijelo, da bi napisala kratko hvalnico temu koščku sveta, kjer živim.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.