Saj že ptiči na veji čivkajo, da je tisto, kar je domače, ponavadi najmanj občudovano - od naravnih danosti do posebnih ljudi, za katere za časa njihovega življenja v domačem kraju ponavadi rečejo: "Poznamo te, ti si tisti ... Daj no, daj!" In z naravo je podobno: dokler ti nekje ne zgradijo wellness centra ali centra za dobro počutje in ti ga s sloganom v stilu "storite nekaj zase" ne vsilijo v tisti konček možganov, iz katerega (zaenkrat še) ne znamo brati podatkov, ne čutimo nobene potrebe, da bi se zaljubljali v svojo okolico. In ko (če) do tega pride, potem šele ponosno razlagamo, kaj vse da imamo na sončni strani Alp. Vem, veliko ljubiteljem domačega zdajle delam krivico, nekaj resnice je pa le v tem. Takšne in podobne misli mi je veter razpihal po galvi, ko sem se popoldne, prepuščena svoji domišljiji, poskušala spomniti kraja, do katerega bi lahko prišla brez avta, tam pa bi v paketu dobila triperesno deteljico, brez katere mi živeti ni: naravo, sonce in rekreacijo. Med tuhtanjem sem imela v mislih bledo sonce, ki ne zmore več poletne vročine, veter, zaradi katerega kratke majice odpadejo ... A me je dokaj hitro prestrelila puščica z idejo: ČUKOV BAJER.
Ja tista voda, v katero se zaradi rjave barve in tega, ker "se vendar ne vidi kamenčkov", nekateri ne bi upali namočiti in kjer so našli okostje tiste ogromne kosmate živali iz pradavnine - mamuta. Za tiste, ki se dovolite malo podučiti - v kranjski občini je to letos najprimernejša naravna voda za kopanje po raziskavi Zavoda za zdravstveno varstvo Kranj, o zdravilni moči gline pa je bilo tudi že izrečenih nekaj pametnih.
Kolo, kratka majica, topel vetrič, sonce in presenetljivo topla voda (spadam v razred boječk, op. a.), ki ji temperaturo vzdržuje glina v bajerju, maloštevilni obiskovalci, kačji pastirji (spomnim se začudenega pogleda danskega skavta, ki je ob pogledu na kačjega pastirja presenečen povedal, da jih pri njih lahko vidiš le še v živalskem vrtu), žabice, belouške ... in Sobotna priloga. Kaj še hočeš za tistega malo časa, ki ti je na razpolago v jesenski nedelji, ko si želiš nekaj miru?! Sonce ni bilo nič kaj sramežljivo, glina z dna jezera se je znašla na meni (baje je celo pater Ašič pisal o njeni moči), med plavanjem me je pozdravila jata lastovic, na bregu pa malo možgančkanja o gospodarstvu (na katerega se sicer ne spoznam nič bolje kot na jogurte, ki jih kupujem za zajtrk).
Saj bi pripela še kakšno mojo fotko, na FB napisala "kopam se na Čukovi", pa nimam ne kabla za fotke na mojem predpotopnem mobiču in ne želje deliti tega koščka raja s t. i. "prijatelji" na Facebooku ... pa me je le prijelo, da bi napisala kratko hvalnico temu koščku sveta, kjer živim.
Komentarji