Preskoči na glavno vsebino

MTB 'duatlon' na Trupejevo poldne

Prost petek sem izkoristil za kolo. Tokrat sem se odpravil proti Kranjski Gori, kjer ta vikend poteka Evropsko prvenstvo v downhillu. Pod smučiščem sem parkiral avto, sestavil kolo ter se odpravil proti svoji začrtani poti (zemljevid z včrtano potjo).

Kranjska Gora, kakor sem jo opazoval večino poti.

V Podkorenu sem zavil na Korensko sedlo ter pred mejnim prehodom zavil desno proti makedamski cesti, ki pelje proti Jureževi in naprej proti Blekovi planini. Pot se ves čas vzpenja, na nekaterih mestih kar konkretno.

Jureževa planina, tokrat brez govedine.

Ker se mi je zdelo Trupijevo poldne na nekaj manj kot 1900 m n.m., malo sedlo na koncu dolinice Železnica bolj primeren cilj, sem Blekovo planino izpustil. Železnica je mala dolinica, po kateri te prav prijetna peš pot pripelje prav do sedla, od koder se lahko vzpneš na Lepi vrh ali na Techantinger Mittaskogel, lahko pa se spustiš na drugo stran na Koroško. A s kolesom je precej bolj naporno, saj je pot vedno bolj strma, zato sem zadnji del prepešačil.

Pot ponuja čudovit razgled na Zgornjesavsko dolino in Julijce - mljac.

Tole je Železnica. Pojma nimam, odkod ime, saj nisem srečal nobenega vlaka :).

Ena pozerska na cvetočem travniku, preluknjanem od domovanj svizcev.

Zadnji del poti je bil tako strm, da sem ga moral prepešačiti.

Z velikimi načrti sem začel spust, ki se mi kljub strmini ni zdel tehnično prezahteven. A potem se je zgodilo: počila mi je guma. Na dnu Železnice, na 1500 metrih! Nekako 700 metrov previsoko ali 8 kilometrov prezgodaj. Seveda rezerve in tlačilke nisem imel s sabo, zato sem lahko samo pospravil čelado in odpešačil po mojem težko pričakovanem spustu. Tako sem opravil nekam nelogičen duatlon: gor s kolesom, dol pa peš!

Na Trupejevem poldnevu, pred spustom, ko je bila guma še cela.

Zadnji del 'spusta' je kot jagoda na smetani :).

Malce za tolažbo sem si ogledal še par spustov gorskih kolesarjev v Kranjski Gori. Na poti domov pa sem si kupil tlačilko ter set za menjavo zračnice. Za naslednjič :).


Komentarji

Oseba Ladka sporoča …
Smola pa taka!
Ampak tura je pa lepa, čeprav nelogično biatlonska :-(

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Darija in Gregor Ovsenik

V soboto smo bili priča čudovitemu družinskemu dogodku - vzela sta se Darija Jezeršek in Gregor Ovsenik, Tomažev mlajši brat. Po dobrem letu in pol njune skupne zgodbe sta stopila korak naprej, od koder bosta zdaj 'pred Bogom in ljudmi' zares hodila skupaj. Darija in Gregor, naj držita ljubezen in spoštovanje! Darija in Gregor, nevesta in ženin Nekdo (z veliko) je poskrbel, da sta imela čudovit dan. Tokrat je bila koruza, o kateri imata ponavadi strokovne debate, zgolj za kuliso. Katja in Igor, priči Srečna Smo pripravljeni? Gremo! Ta mlada Odemsa iz Predoselj In sta šla novemu življenju naproti. Dve družini(ci), Jezerški in Ovseniki Šrangarji iz Žlebov Za fotografskimi objektivi sva stala Darja in Tomaž. Bilo nama je v veselje, čeprav se je zgodilo malce po sili razmer (je že moralo biti tako). Več najinih fotografij lahko vidite v galeriji .

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda