Prost petek sem izkoristil za kolo. Tokrat sem se odpravil proti Kranjski Gori, kjer ta vikend poteka Evropsko prvenstvo v downhillu. Pod smučiščem sem parkiral avto, sestavil kolo ter se odpravil proti svoji začrtani poti (zemljevid z včrtano potjo).
Kranjska Gora, kakor sem jo opazoval večino poti.
V Podkorenu sem zavil na Korensko sedlo ter pred mejnim prehodom zavil desno proti makedamski cesti, ki pelje proti Jureževi in naprej proti Blekovi planini. Pot se ves čas vzpenja, na nekaterih mestih kar konkretno.
Jureževa planina, tokrat brez govedine.
Ker se mi je zdelo Trupijevo poldne na nekaj manj kot 1900 m n.m., malo sedlo na koncu dolinice Železnica bolj primeren cilj, sem Blekovo planino izpustil. Železnica je mala dolinica, po kateri te prav prijetna peš pot pripelje prav do sedla, od koder se lahko vzpneš na Lepi vrh ali na Techantinger Mittaskogel, lahko pa se spustiš na drugo stran na Koroško. A s kolesom je precej bolj naporno, saj je pot vedno bolj strma, zato sem zadnji del prepešačil.
Pot ponuja čudovit razgled na Zgornjesavsko dolino in Julijce - mljac.
Tole je Železnica. Pojma nimam, odkod ime, saj nisem srečal nobenega vlaka :).
Ena pozerska na cvetočem travniku, preluknjanem od domovanj svizcev.
Zadnji del poti je bil tako strm, da sem ga moral prepešačiti.
Z velikimi načrti sem začel spust, ki se mi kljub strmini ni zdel tehnično prezahteven. A potem se je zgodilo: počila mi je guma. Na dnu Železnice, na 1500 metrih! Nekako 700 metrov previsoko ali 8 kilometrov prezgodaj. Seveda rezerve in tlačilke nisem imel s sabo, zato sem lahko samo pospravil čelado in odpešačil po mojem težko pričakovanem spustu. Tako sem opravil nekam nelogičen duatlon: gor s kolesom, dol pa peš!
Na Trupejevem poldnevu, pred spustom, ko je bila guma še cela.
Zadnji del 'spusta' je kot jagoda na smetani :).
Malce za tolažbo sem si ogledal še par spustov gorskih kolesarjev v Kranjski Gori. Na poti domov pa sem si kupil tlačilko ter set za menjavo zračnice. Za naslednjič :).
