Preskoči na glavno vsebino

MTB 'duatlon' na Trupejevo poldne

Prost petek sem izkoristil za kolo. Tokrat sem se odpravil proti Kranjski Gori, kjer ta vikend poteka Evropsko prvenstvo v downhillu. Pod smučiščem sem parkiral avto, sestavil kolo ter se odpravil proti svoji začrtani poti (zemljevid z včrtano potjo).

Kranjska Gora, kakor sem jo opazoval večino poti.

V Podkorenu sem zavil na Korensko sedlo ter pred mejnim prehodom zavil desno proti makedamski cesti, ki pelje proti Jureževi in naprej proti Blekovi planini. Pot se ves čas vzpenja, na nekaterih mestih kar konkretno.

Jureževa planina, tokrat brez govedine.

Ker se mi je zdelo Trupijevo poldne na nekaj manj kot 1900 m n.m., malo sedlo na koncu dolinice Železnica bolj primeren cilj, sem Blekovo planino izpustil. Železnica je mala dolinica, po kateri te prav prijetna peš pot pripelje prav do sedla, od koder se lahko vzpneš na Lepi vrh ali na Techantinger Mittaskogel, lahko pa se spustiš na drugo stran na Koroško. A s kolesom je precej bolj naporno, saj je pot vedno bolj strma, zato sem zadnji del prepešačil.

Pot ponuja čudovit razgled na Zgornjesavsko dolino in Julijce - mljac.

Tole je Železnica. Pojma nimam, odkod ime, saj nisem srečal nobenega vlaka :).

Ena pozerska na cvetočem travniku, preluknjanem od domovanj svizcev.

Zadnji del poti je bil tako strm, da sem ga moral prepešačiti.

Z velikimi načrti sem začel spust, ki se mi kljub strmini ni zdel tehnično prezahteven. A potem se je zgodilo: počila mi je guma. Na dnu Železnice, na 1500 metrih! Nekako 700 metrov previsoko ali 8 kilometrov prezgodaj. Seveda rezerve in tlačilke nisem imel s sabo, zato sem lahko samo pospravil čelado in odpešačil po mojem težko pričakovanem spustu. Tako sem opravil nekam nelogičen duatlon: gor s kolesom, dol pa peš!

Na Trupejevem poldnevu, pred spustom, ko je bila guma še cela.

Zadnji del 'spusta' je kot jagoda na smetani :).

Malce za tolažbo sem si ogledal še par spustov gorskih kolesarjev v Kranjski Gori. Na poti domov pa sem si kupil tlačilko ter set za menjavo zračnice. Za naslednjič :).


Komentarji

Oseba Ladka sporoča …
Smola pa taka!
Ampak tura je pa lepa, čeprav nelogično biatlonska :-(

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.