Kar smo v nedeljo zvozili s Klemenoma, sem šel danes še enkrat prevozit sam. Za nabiranje kondicije in moči ter preizkušanje svojih sposobnosti imam najraje solo vzpone in spuste, da lahko vozim povsem svoj tempo in se ustavim, če me zabaše. Napenjanje mišic do Možjance je bil zanimiv preizkus volje, trud in pekoče noge pa sem sprostil pri odkrivanju novih gozdnih poti okoli Štefanje gore, s katere sem se spustil po peš poti proti Adergasu. Sploh za spust bi lahko rekel, da je v celoti skoraj zanimivejši od Jošta. Ponuja lepo količino skal in korenin, največje veselje pa so dolgi kanali.
"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda
Komentarji