Kar smo v nedeljo zvozili s Klemenoma, sem šel danes še enkrat prevozit sam. Za nabiranje kondicije in moči ter preizkušanje svojih sposobnosti imam najraje solo vzpone in spuste, da lahko vozim povsem svoj tempo in se ustavim, če me zabaše. Napenjanje mišic do Možjance je bil zanimiv preizkus volje, trud in pekoče noge pa sem sprostil pri odkrivanju novih gozdnih poti okoli Štefanje gore, s katere sem se spustil po peš poti proti Adergasu. Sploh za spust bi lahko rekel, da je v celoti skoraj zanimivejši od Jošta. Ponuja lepo količino skal in korenin, največje veselje pa so dolgi kanali.
Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom
Komentarji