Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji.
Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko.
Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepomembne stvari v trenutku odtrgati od knjige, čeprav je ta lahko še kako zanimiva.
Ta primer in še mnogi drugi potrjujejo dejstvo, da življenje s petimi malimi otroki ni le naporno in utrujajoče, temveč tudi prijetno in zabavno. Z Darjo se - včasih bolj, včasih manj uspešno - trudiva za to, da bi eden drugemu omogočila nekaj kvalitetnega časa, ki ga potrebuje vsak od naju čisto zase, da lahko napolni svoje baterije, ki se ob domačem vrvežu lahko kaj hitro iztrošijo. Drugi, predvsem Darjini starši, pa nama omogočajo, da tudi midva lahko za eno urico kam skočiva čisto zase - bodisi na sprehod, ali pa k prijateljem na kozarec vina in debate, ki nimajo nobene veze s plenicami ali vzgojo.
Ob tem se spomnim mnogih ljudi, ki jih vseh sploh ne poznam, ki menda v trenutkih, ko jim je ob skrbi za svoje otroke hudo, pomislijo na naju v stilu 'če ona dva lahko, potem lahko tudi jaz'. Vsem, ki nas imate v mislih ter vsem, ki kdaj za nas kaj zmolite, se iz srca zahvaljujem!
Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko.
Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepomembne stvari v trenutku odtrgati od knjige, čeprav je ta lahko še kako zanimiva.
Ta primer in še mnogi drugi potrjujejo dejstvo, da življenje s petimi malimi otroki ni le naporno in utrujajoče, temveč tudi prijetno in zabavno. Z Darjo se - včasih bolj, včasih manj uspešno - trudiva za to, da bi eden drugemu omogočila nekaj kvalitetnega časa, ki ga potrebuje vsak od naju čisto zase, da lahko napolni svoje baterije, ki se ob domačem vrvežu lahko kaj hitro iztrošijo. Drugi, predvsem Darjini starši, pa nama omogočajo, da tudi midva lahko za eno urico kam skočiva čisto zase - bodisi na sprehod, ali pa k prijateljem na kozarec vina in debate, ki nimajo nobene veze s plenicami ali vzgojo.
Ob tem se spomnim mnogih ljudi, ki jih vseh sploh ne poznam, ki menda v trenutkih, ko jim je ob skrbi za svoje otroke hudo, pomislijo na naju v stilu 'če ona dva lahko, potem lahko tudi jaz'. Vsem, ki nas imate v mislih ter vsem, ki kdaj za nas kaj zmolite, se iz srca zahvaljujem!
Komentarji