Preskoči na glavno vsebino

Peš čez hribe in doline na Sveto Goro


S prijateljem Klemenom sva po štirih letih spet zbrala voljo in prave razloge za tridnevno romanje na Sveto Goro nad Solkanom. Sveža kot pomladni vetrič sva se v petek po službi zagnala čez hribe, v nedeljo zvečer pa razbolelih nog šepala za procesijo okoli svetogorske bazilike.


Študija poti od Posavca do Svete Gore
(110 km in približno 5500 m vzponov in spustov)

Popoldansko sonce nad Selco

Nad Golico se dan preveša v večer

Turistična kmetija Žgajnar na Starem vrhu

Zazrt dol v Hotavlje, kamor sva se spustila z Javorja

Hom pod Slajko, dolinica s kmetijo

Mimo Ermanovca proti Kladju

Pridni ljudje v Stari Oselici

Tamle čez je Cerkljanski vrh, od tam pa dol do Idrijce

Gospa Pavla iz Straže, najina gostiteljica izpred štirih let, je bila vesela obiska

Avantura z bližnjico, ki je že dolgo nihče več ne uporablja

Spanec izmučenega na sveže pospravljeni otavi

Najin gostitelj Ciril Jereb s Šebrelj

Nedeljsko jutro nad Šebreljami

Oblakov vrh, kjer se srečata Dolenja in Gorenja Trebuša

Razbeljen dan na poti proti Čepovanu

Kot privid v daljavi

Strm vzpon iz Grgarja je iz naju izmozgal še zadnje moči

Po štirih letih spet peš na Sveti gori

Dobrota v podobi frančiškana Ambroža in 'spodnja spovednica', kjer sva od bolečin otopele noge oživljala s 'Svetogorsko pokoro' in kraškimi dobrotami
Najino pot sva začela na Posavcu, nadaljevala čez Rovte in Njivico do Nemilj, od tam čez Topole dol do Selce. Iz Selce sva se vzpela mimo Golice do Starega vrha, kjer sva prespala prvo noč. Drugi dan sva se spustila mimo Javorij do Hotavelj, od tam pa pod Ermanovcem do Kladja in Cerkljanskega vrha ter dol do Straže v dolini Idrijce. Od tam sva se vzpela do Jagršč in Šebrelj, kjer sva drugič prenočila. Tretji dan sva se spustila do Oblakovega vrha in skozi Dolenjo Trebušo, odkoder sva se vzpela do vrha Čepovana, dolge doline, ki popotnika pripelje v Grgar, zadnjo vas pod Sveto Goro.
Zahvalo dolgujeva Demšarjem pri Žgajnarju, ki so naju gostili prvo noč, Jerebom nad Šebreljami, kjer sva drugič prenočila ter bratu Ambrožu in skupnosti frančiškanov na Sveti Gori, ki se vedno izkažejo z dobroto in gostoljubjem.
Oznake:

Komentarji

Oseba Ladka sporoča …
Tole je pa bila avantura ... pardon, romanje?! Slike so krasne!
19. avgust 2011 ob 20:01
Oseba Anonimni sporoča …
Ponosna na vaju za tak velik podvig.
Jana
21. avgust 2011 ob 21:30
Oseba Music is life, life is music... sporoča …
Tolepa zgleda tako lepo, da moram probat :)
4. september 2011 ob 20:31
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Tanja, močno priporočam samo kakšno etapo :)
4. september 2011 ob 20:38
Oseba Urška sporoča …
Živijo!
Slučajno sem našla tale zapis in mamo Pavlo na sliki. Kako vaju je bila vesela in potem še razglednice! :)
Srečno! Urška
24. avgust 2012 ob 18:32
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Hvala, Urška! Če berete tole, pozdravite mamo. Upam, da se kmalu spet vidimo :)
Tomaž
1. september 2012 ob 21:14
Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom
1 komentar
Preberite več

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.
Objavite komentar
Preberite več

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.
1 komentar
Preberite več