Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom...
Komentarji
Ja res ste nori kolesarji ..., vendar cenim to norost. Če le ne delate škode. Kot vaju poznam, jo gotovo ne.
Za marsikoga je škoda že naša prisotnost. Tole je škoda, ki jo delamo kolesarji: http://tinyurl.com/3qwr4gh