Pretekli četrtek se je v Ljubljani zgodilo tisto, zaradi česar mi ples pomeni največ – festival Gledališča Ane Monro je z akcijo Ana Prešerna – Go out & dance! ples umestil tja, kamor paše in iz česar izhaja – med ljudi. Plesne dvorane so zamenjale ulice Ljubljane. Nepričakovane akcije presenečenja ali flash mobi, ki so se dogajale na pločnikih, mostovih, trgih in mestnih avtobusih, so vzbujale vse od presenečenja, nelagodja, občudovanja do navdušenja. Skupine plesalcev so se sprehajale po Ljubljani in preko tranzistorjev na frekvenci 88,8 MHz prejemale navodila, kaj naj počnejo. Sama sem se za kratek čas pridružila četici plesalcev Vite Osojnik, ki so na njena povelja izvajali različne gibe, obenem pa potovali po središču mesta. Zanimivo je bilo videti odzive ljudi, ko so plesalci naenkrat popadali na tla in tam obležali nekaj časa, ali ko so se z nakupovalnimi vozički podali čez stopnice na Cankarjevem nabrežju. Slišala sem vse od: "Kaj pa imajo to zdaj za eno zborovanje?!" in se nasmejala ob vidnem nelagodju, ko so plesalci prisedli h gostom enega od barov ob Ljubljanici, ti pa so ob akciji dobesedno zmrznili.
Plesalci Vite Osojnik v akciji na Cankarjevem nabrežju ob Ljubljanici (med njimi naša Meula Pia)
Vita je akcijo poimenovala manipulacija javnega prostora preko improvizacije. Javni prostor ljubljanskih ulic se je za četrtkovo popoldne spremenil v prostor eksperimenta in uličnega performansa, ob katerem me še danes strese ob misli, kako me je nagovoril s prizorom nakupovalnih vozičkov in ukazujočega glasu Vite – mar nisem del takega sveta tudi jaz? V vsem svojem diktiranju tempa, tega, kaj je dobro zame in kaj ne, kaj moram imeti, da bom "srečna", kako vsi govorimo o svobodi, pa smo v sebi tako zelo (oprostite izrazu) "brez jajc"? Kakor koli obrnem, pridem do tega, da sodobni ples (in s tem merim na kulturo kot celoto) neločljivo reflektira nas same, pa naj se nam zdi še tako odbit in nenavaden, zaradi česar se ga velikokrat ustrašimo, ker "tega mi itak ne zastopimo".
Iz sveta sodobnega giba pa me je seveda odneslo med plesalce swinga na nasprotni breg Ljubljanice, k Tromostovju. Glasba, ki me (še) vedno spravi v dobro voljo, sami "moji" obrazi, ki se ob pozdravu in objemu obvezno opremijo z nasmehom, ulica, pomladni vetrič in ples – kaj bi hotela še boljšega?! Ja, še boljše se je zgodilo na Čevljarskem mostu, kjer nas je v svojem ritmu poganjala ad hoc banda glasbenikov iz vrst plesalcev (zaradi česar je v tistem trenutku krvavo primanjkovalo moškega spola). Mi smo brusili pete, okrog nas pa se je v trenutku zbrala množica ljudi, na katerih nisem mogla prezreti veselja in izraza "uau, kakšno dobro vzdušje". Jap, zato me ples tako drži in ne kaže niti najmanjšega namena, da bi me spustil.
Swing je kraljeval ob Tromostovju. (foto: Bojan Okorn)
Večer se je zaključil na Tromostovju z Norvežanko Camille, ki nas je naučila koreografijo za pesem Evrovizije. Glasba tuc tuc me sicer ni potegnila, ampak v družbi samih plesalcev in odlične energije sem se prepustila trenutku, dokler me ni zbudila misel, da je treba še s kolesom do avta, iz Ljubljane do Kranja in spisat nekaj za SiOL in Gorenjski glas.
Komentarji