Preskoči na glavno vsebino

Ta Prešerna Ana je vrtela vso Ljubljano

Pretekli četrtek se je v Ljubljani zgodilo tisto, zaradi česar mi ples pomeni največ – festival Gledališča Ane Monro je z akcijo Ana Prešerna – Go out & dance! ples umestil tja, kamor paše in iz česar izhaja – med ljudi. Plesne dvorane so zamenjale ulice Ljubljane. Nepričakovane akcije presenečenja ali flash mobi, ki so se dogajale na pločnikih, mostovih, trgih in mestnih avtobusih, so vzbujale vse od presenečenja, nelagodja, občudovanja do navdušenja. Skupine plesalcev so se sprehajale po Ljubljani in preko tranzistorjev na frekvenci 88,8 MHz prejemale navodila, kaj naj počnejo. Sama sem se za kratek čas pridružila četici plesalcev Vite Osojnik, ki so na njena povelja izvajali različne gibe, obenem pa potovali po središču mesta. Zanimivo je bilo videti odzive ljudi, ko so plesalci naenkrat popadali na tla in tam obležali nekaj časa, ali ko so se z nakupovalnimi vozički podali čez stopnice na Cankarjevem nabrežju. Slišala sem vse od: "Kaj pa imajo to zdaj za eno zborovanje?!" in se nasmejala ob vidnem nelagodju, ko so plesalci prisedli h gostom enega od barov ob Ljubljanici, ti pa so ob akciji dobesedno zmrznili.

Plesalci Vite Osojnik v akciji na Cankarjevem nabrežju ob Ljubljanici (med njimi naša Meula Pia)

Vita je akcijo poimenovala manipulacija javnega prostora preko improvizacije. Javni prostor ljubljanskih ulic se je za četrtkovo popoldne spremenil v prostor eksperimenta in uličnega performansa, ob katerem me še danes strese ob misli, kako me je nagovoril s prizorom nakupovalnih vozičkov in ukazujočega glasu Vite – mar nisem del takega sveta tudi jaz? V vsem svojem diktiranju tempa, tega, kaj je dobro zame in kaj ne, kaj moram imeti, da bom "srečna", kako vsi govorimo o svobodi, pa smo v sebi tako zelo (oprostite izrazu) "brez jajc"? Kakor koli obrnem, pridem do tega, da sodobni ples (in s tem merim na kulturo kot celoto) neločljivo reflektira nas same, pa naj se nam zdi še tako odbit in nenavaden, zaradi česar se ga velikokrat ustrašimo, ker "tega mi itak ne zastopimo".


Iz sveta sodobnega giba pa me je seveda odneslo med plesalce swinga na nasprotni breg Ljubljanice, k Tromostovju. Glasba, ki me (še) vedno spravi v dobro voljo, sami "moji" obrazi, ki se ob pozdravu in objemu obvezno opremijo z nasmehom, ulica, pomladni vetrič in ples – kaj bi hotela še boljšega?! Ja, še boljše se je zgodilo na Čevljarskem mostu, kjer nas je v svojem ritmu poganjala ad hoc banda glasbenikov iz vrst plesalcev (zaradi česar je v tistem trenutku krvavo primanjkovalo moškega spola). Mi smo brusili pete, okrog nas pa se je v trenutku zbrala množica ljudi, na katerih nisem mogla prezreti veselja in izraza "uau, kakšno dobro vzdušje". Jap, zato me ples tako drži in ne kaže niti najmanjšega namena, da bi me spustil.

Swing je kraljeval ob Tromostovju. (foto: Bojan Okorn)

Večer se je zaključil na Tromostovju z Norvežanko Camille, ki nas je naučila koreografijo za pesem Evrovizije. Glasba tuc tuc me sicer ni potegnila, ampak v družbi samih plesalcev in odlične energije sem se prepustila trenutku, dokler me ni zbudila misel, da je treba še s kolesom do avta, iz Ljubljane do Kranja in spisat nekaj za SiOL in Gorenjski glas.
Več o dogodku pa tule.

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.

Proti težavam s križem

V iskanju rešitve za dolgoletne težave s križem sem se vedno izogibal vsakršni misli na tablete in injekcije, vedno sem učinkovitejše stvari našel v raztezanjih, masažah in vadbi. A ko je letos 'usekalo' tako močno, sem odločeno zakorakal proti operaciji hernije. Priznani nevrokirurg mi je ob ogledu vseh mogočih slik, do katerih ni bilo lahko priti, svetoval, naj opustim misel na operacijo in si raje 'spucam glavo'. Skorajda v istem času mi je pod roke prišla knjiga (zahvalo dolgujem svojemu soimenjaku in zadnje čase cimru v službi), ki jo je moja zdravnica kategorično zavrnila kot larifari. A sem jo vseeno začel brati in že po prvih straneh ugotovil, da je knjiga pisana dobesedno meni na kožo (ali na križ). Zato vsakomur, ki ima težave s križem ali dolgotrajnimi glavoboli, svetujem, da naj si v knjižnici izposodi knjigo ameriškega zdravnika (d r. John E. Sarno: OZDRAVIMO BOLEČINE HRBTA)  in jo prebere. Škodovala zagotovo ne bo :). Meni je zelo koristila! Dr. John E....