Preskoči na glavno vsebino

V sneg odet swing na Visokem

Prijetna je bila pretekla sobota, ker smo se zbudili v sneženo pravljico. Sneg, ki je v drobnih kosmih naletaval cel dan, nas je pospremil v swing večer na Visokem, ki smo ga s pomočjo Kulturnega društva Visoko organizirali plesalci swinga Meule.
Kar nekaj časa smo se pripravljali na plesni večer, v katerega smo plesa ob živi glasbi skupine Six to go strnili še marsikaj.

V dvorani je bilo dovolj prostora za vse plesalce.

Meule smo se letos okrepili za nekaj novih plesalcev, ki smo jih v skupino sprejeli s skupnim nastopom naše prve koreografije ter s krstnim plesom v malce netipični swing opravi (v gojzarjih, plavutkah, čeladah, z nahrbtniki ...).

Novi Meuli, Jure in Neža, opremljena za krstni ples.

Za obiskovalce smo pripravili kratko zabavno igrico "Resnica o lindy hopu" oz. parodijo na Resnico o Patrii, v kateri smo se pošalili na račun izvora imena priljubljenega plesa Lindy hop.

Alen v vlogi Charlesa Lindberga, po katerem se imenuje Lindy hop.

Zagotovo pa je bil kljub plesnemu večeru najbolj zanimiv del večera dobrodelna licitacija za veliki Meula sendvič. Meule smo se odločili, da bomo s tem večerom naredili tudi nekaj dobrega za druge. V dobrodelni licitaciji, ki jo je več kot odlično izpeljal Nejc, so se velikodušno odzvali vsi udeleženci in prispevali denar za Janjo Dular, mlado prostovoljko, ki je odločna, da bo v Ugandi postavila svojo sirotišnico za prizadete otroke.

Licitacija za veliki Meula sendvič.

Darja in Nejc med nastopom.

Del organizatorjev, že malce utrujen.

Hvala vsem obiskovalcem za udeležbo, hvala vsem donatorjem na licitaciji, hvala vsem plesalcem za vzdušje, hvala bendu za živo glasbo, hvala članom Kulturnega društva Visoko za pomoč, hvala Besnim glistam za nastop in podporo ter hvala Meulam za organizacijo!

Fotke je posnel Grega Mali, celotno galerijo pa si lahko ogledate tukaj.

Komentarji

Oseba Anonimni sporoča …
Tole sem pa zamudila:( Vidim, da je bilo lepo....pa naslednjič...
lp,
Tanja

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.