Preskoči na glavno vsebino

Gorenjski glas: Visoka leta, mlade moči

Iz Gorenjskega glasa, torek, 16. december 2008 | Avtor: Igor Kavčič, Foto: Gorazd Kavčič
S slavnostnim koncertom v soboto, v dvorani Ekonomske šole Kranj, je Pihalni orkester Mestne občine Kranj proslavil 110-letnico svojega obstoja.
Kranj – Zgodovina orkestra je pestra in bogata, v soboto se je pokazal takšen, kakršen je zdaj. V najboljši luči. Orkester, ki trenutno šteje 50 glasbenikov, je generacijsko pester in v svoj repertoar vključuje priredbe skladb zelo različnih glasbenih zvrsti. Do zadnjega sedeža poln avditorij je v soboto lahko užival v zanimivem koncertnem programu, ob katerem je bilo moč začutiti preplet izkušenj in mladosti, ki jih dirigent Matej Rihter v orkestru že osmo sezono uspešno združuje. Herzogov marš, pihalna klasika, pa zahtevni Castles in Spain in Straussov Perpetuum mobile ter vsem znan Joplinov Ragtime in swingovska Hello, Dolly (obe v priredbi Tomaža Završnika – Fome). Slednji se je pridružila plesna skupina Meule (na fotografiji), ki je poživila sproščeno ozračje v dvorani, po Čmrljevem letu in klarinetskem solu Tomaža Kukoviča pa je dvorano navdušil še Oto Pestner. Ob spremljavi orkestra je zapel štiri svoje velike uspešnice: 30 let, Silvestrski poljub, Na snežno noč in Mati bodiva prijatelja. Bravo – Otu in orkestru, ki se je tudi tokrat kot že po tradiciji do naslednjič poslovil z Radetzkijevim maršem.


Oznake:

Komentarji

Oseba . sporoča …
kere hude čeveljce si je nataknil... :)
18. december 2008 ob 08:08
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Eh, to so samo copati s semišem. Počak ti malo, če bomo pridni, bom kmalu plesal v bolj fensi čevljih :).
18. december 2008 ob 08:40
Objavite komentar

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom
1 komentar
Preberite več

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.
Objavite komentar
Preberite več

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.
1 komentar
Preberite več