Anton Tomaž Linhart izpod spreja Mateja Peneša

Občina Radovljica se je odločila malce popestriti podobo dolgočasnega stopnišča na svojem železniškem postajališču. Da pa postajališče ne bi umiralo od dolgočasne bele barve, so k projektu povabili mlade umetnike, da so ga okrasili s svojimi umetninami.

Podobe niso prepustili naključju, temveč so mladini dali smernico oz. rdečo nit: Radovljica in vse, kar se navezuje nanjo.

Med mladimi umetniki je imel priložnost eno izmed sten poslikati tudi Matej Peneš, Darjin brat, sicer študent arhitekture. Za svoj motiv je izbral Antona Tomaža Linharta, ki ga je odel v odlično barvno kombinacijo. Enostavna črno bela podoba velikega umetnika ga naredi elegantnega, črtna koda ter izviren številčni napis sta utrinek sedanjosti, a z zlato barvo dajeta celotnemu grafitu komponento žlahtnosti.

Well done, Matej!

Železniška postaja Radovljica

Stopnišče, ki vodi z železniške postaje v mesto - objekt grafitiranja

Vhod v stopnišče z zgornje, mestne strani

Matej in njegov izdelek: Anton Tomaž Linhart

Matej Peneš

Ostali grafiti - tale je še posebej hud

Detajl - Radovljica

Menda je staro ime za Radovljico 'Radmansdorf'

Komentarji

Oseba Ladka sporoča …

Tud slike so "well done", Tomaž! Še posebno v tistem prostoru in pri tisti svetlobi !

7. oktober 2008 ob 15:24

Oseba Unknown sporoča …

Hoj.. Ja super objava..

Slike so meni tudi zelo vsec in bi te prosil ce mi jih lahko posljes.

Jih bom spravil na KRS spletno stran da se bo glasovalo kateri grafij je najboljsi...

ce se seveda strinjas..

hvala in lp

rok

17. oktober 2008 ob 10:17

Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …

Rok, ni panike, sporoči mi svoj mail na tomaz(.)ovsenik(at)gmail(.)com

17. oktober 2008 ob 10:41

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Preberite več

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Preberite več

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.

Preberite več

Ovseniki

Preišči ta spletni dnevnik