Preskoči na glavno vsebino

Jamboree 2008 - sezula sva skavtske gojzarje

V nedeljo zvečer sva se z Darjo utrujena in umazana vrnila domov. Dober teden sva preživela na prvem slovenskem skavtskem Jamboreeju oz. srečanju vseh slovenskih skavtov.

Pred dobrim letom sva sprejela povabilo Vesne Žibert in Žiga Kovačiča k sodelovanju pri ustvarjanju največjega skavtskega dogodka v Sloveniji - Jamboree 2008. Darja je sodelovala v programskem delu tabora ter kot vodja animatorjev, jaz pa kot vodja osebja. Oba pri prvem delu tabora, kjer smo gostili 1400 izvidnikov in vodnic iz vse Slovenije. Vse leto smo se dobivali z voditelji in počasi, a vztrajno gradili projekt z zgovornim naslovom "Norost, ki deluje!". Ja, vsa stvar je bila marsikdaj malo nora in včasih bi najraje vse skupaj pustil in počel kakšno bolj prijetno stvar. A smo bili čisto preveč daleč, da bi skupini voditeljev obrnil hrbet.


Pred dobrim tednom se je končno začelo tisto, kar smo tako dolgo čakali. Z Darjo se v petek zjutraj z vso svojo skavtsko kramo nabaševa v avto in ker je deževalo, si po poti kupim še gumijaste škornje. Ko prispeva v Podturjak na prizorišče, ima tabor že svojo okvirno podobo. A čez teden je padal dež, zato vsa dela zamujajo in zato je v taboru prisotna rahla živčnost. Umivalnice še ne stojijo, vode še ni, za tuše se sploh še ne ve, kam jih bomo postavili, ceste še niso do konca tlakovane ... Dela je še ogromno, časa pa zgolj en dan.


Popoldne isti dan pričakam osebje - delovno silo, ki bo en teden skrbela za celotno infrastrukturo in izvajanje programa. Od pričakovanih 160 jih prvi dan pride le nekaj čez 90. Šok! Kaj naj počnem z 90 ljudmi? Kako bomo izvajali program? Kdo bo poskrbel za vodo, za smeti, kdo bo vodil športne igre, veliko igro?

A so se počasi nabirali in čez dva dni sem imel že precej močnejšo ekipo in ko je tabor dodobra zaživel, sem imel v ekipi okoli 130 ljudi. Ravno prav, da smo z nekaj prilagoditvami normalno lahko izpeljali vse, kar smo si zamislili.


Ko sem čez teden poleg svojega dela, ki je v večini pomenilo sestavljanje razporeditev ekip po aktivnostih, skakanje po taboru in iskanje proste delovne sile, usklajevanj po CB postajah ter motiviranja utrujenega osebja opazoval potek dogajanja v taboru, sem ugotovil, da imamo zelo dobro pripravljen program. Vesna, Žiga, Urška, Katja, Darja in Robi so pripravili odličen program, saj so otroci kljub nočnemu neurju, poplavljenemu taboru, evakuaciji in vsemu blatu zelo uživali.


Popisovati vse trenutke je nesmiselno, ker bi se jih nabralo za veliko več kot le za blog. Utrinki s prvega slovenskega skavtskega Jamboreeja so objavljeni na http://jamboree.skavt.net.


Za naju z Darjo je bil Jamboree pika na i v najinem skavtstvu in lep zaključek aktivne skavtske poti!

Fotografije: Skavt.net, Gašper Furman

Komentarji

Oseba Polona sporoča …
Jaz se vama zahvalim, da sta soustvarjala jamboree. Veliko časa in energije smo vložili, a se je splačalo. Nasmejani obrazi in norost, ki še deluje so plačilo!
Oseba Anonimni sporoča …
Tomaž, lepo si opisal. Vesel sem, da sem bil član tvoje ekipe. Odlično opravljeno delo.

Lepe počitnice vama želim.
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Hvala, Aleš!

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Darija in Gregor Ovsenik

V soboto smo bili priča čudovitemu družinskemu dogodku - vzela sta se Darija Jezeršek in Gregor Ovsenik, Tomažev mlajši brat. Po dobrem letu in pol njune skupne zgodbe sta stopila korak naprej, od koder bosta zdaj 'pred Bogom in ljudmi' zares hodila skupaj. Darija in Gregor, naj držita ljubezen in spoštovanje! Darija in Gregor, nevesta in ženin Nekdo (z veliko) je poskrbel, da sta imela čudovit dan. Tokrat je bila koruza, o kateri imata ponavadi strokovne debate, zgolj za kuliso. Katja in Igor, priči Srečna Smo pripravljeni? Gremo! Ta mlada Odemsa iz Predoselj In sta šla novemu življenju naproti. Dve družini(ci), Jezerški in Ovseniki Šrangarji iz Žlebov Za fotografskimi objektivi sva stala Darja in Tomaž. Bilo nama je v veselje, čeprav se je zgodilo malce po sili razmer (je že moralo biti tako). Več najinih fotografij lahko vidite v galeriji .

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco  postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda