Preskoči na glavno vsebino

Jamboree 2008 - sezula sva skavtske gojzarje

V nedeljo zvečer sva se z Darjo utrujena in umazana vrnila domov. Dober teden sva preživela na prvem slovenskem skavtskem Jamboreeju oz. srečanju vseh slovenskih skavtov.

Pred dobrim letom sva sprejela povabilo Vesne Žibert in Žiga Kovačiča k sodelovanju pri ustvarjanju največjega skavtskega dogodka v Sloveniji - Jamboree 2008. Darja je sodelovala v programskem delu tabora ter kot vodja animatorjev, jaz pa kot vodja osebja. Oba pri prvem delu tabora, kjer smo gostili 1400 izvidnikov in vodnic iz vse Slovenije. Vse leto smo se dobivali z voditelji in počasi, a vztrajno gradili projekt z zgovornim naslovom "Norost, ki deluje!". Ja, vsa stvar je bila marsikdaj malo nora in včasih bi najraje vse skupaj pustil in počel kakšno bolj prijetno stvar. A smo bili čisto preveč daleč, da bi skupini voditeljev obrnil hrbet.


Pred dobrim tednom se je končno začelo tisto, kar smo tako dolgo čakali. Z Darjo se v petek zjutraj z vso svojo skavtsko kramo nabaševa v avto in ker je deževalo, si po poti kupim še gumijaste škornje. Ko prispeva v Podturjak na prizorišče, ima tabor že svojo okvirno podobo. A čez teden je padal dež, zato vsa dela zamujajo in zato je v taboru prisotna rahla živčnost. Umivalnice še ne stojijo, vode še ni, za tuše se sploh še ne ve, kam jih bomo postavili, ceste še niso do konca tlakovane ... Dela je še ogromno, časa pa zgolj en dan.


Popoldne isti dan pričakam osebje - delovno silo, ki bo en teden skrbela za celotno infrastrukturo in izvajanje programa. Od pričakovanih 160 jih prvi dan pride le nekaj čez 90. Šok! Kaj naj počnem z 90 ljudmi? Kako bomo izvajali program? Kdo bo poskrbel za vodo, za smeti, kdo bo vodil športne igre, veliko igro?

A so se počasi nabirali in čez dva dni sem imel že precej močnejšo ekipo in ko je tabor dodobra zaživel, sem imel v ekipi okoli 130 ljudi. Ravno prav, da smo z nekaj prilagoditvami normalno lahko izpeljali vse, kar smo si zamislili.


Ko sem čez teden poleg svojega dela, ki je v večini pomenilo sestavljanje razporeditev ekip po aktivnostih, skakanje po taboru in iskanje proste delovne sile, usklajevanj po CB postajah ter motiviranja utrujenega osebja opazoval potek dogajanja v taboru, sem ugotovil, da imamo zelo dobro pripravljen program. Vesna, Žiga, Urška, Katja, Darja in Robi so pripravili odličen program, saj so otroci kljub nočnemu neurju, poplavljenemu taboru, evakuaciji in vsemu blatu zelo uživali.


Popisovati vse trenutke je nesmiselno, ker bi se jih nabralo za veliko več kot le za blog. Utrinki s prvega slovenskega skavtskega Jamboreeja so objavljeni na http://jamboree.skavt.net.


Za naju z Darjo je bil Jamboree pika na i v najinem skavtstvu in lep zaključek aktivne skavtske poti!

Fotografije: Skavt.net, Gašper Furman

Komentarji

Oseba Polona sporoča …
Jaz se vama zahvalim, da sta soustvarjala jamboree. Veliko časa in energije smo vložili, a se je splačalo. Nasmejani obrazi in norost, ki še deluje so plačilo!
Oseba Anonimni sporoča …
Tomaž, lepo si opisal. Vesel sem, da sem bil član tvoje ekipe. Odlično opravljeno delo.

Lepe počitnice vama želim.
Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …
Hvala, Aleš!

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.