Tokrat sem na kolo zvabil Kenkučija, mojega dobrega prijatelja. Avto sva parkirala v Cirkušah v Tuhinjski dolini (kjer stoji edina bencinska 'pumpica' v dolini), od tam pa na 12 kilometrsko uživaško brcanje proti 1508 visoki Menini planini. Razen značilnega smradu katalizatorjev, ki ti kradejo z vročim potom poplačan sveži gorski zrak, je bil izlet čudovit. Družba prijatelja, s katerim nama guncanje afen ne dela težav ter množica krav in ovac na prostranih zelenih poljanah naredi tudi oblačno soboto čudovito. Od preobilice energije se nama je na pašnikih malo 'strgalo', kar se vidi na slikah. Kaj moreš, nekateri se tudi poročeni (še) nismo zresnili :).




"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda
Komentarji