Preskoči na glavno vsebino

Svamači

Že dolgo nazaj sva z Darjo začela sanjati o hiši. Ko sva v iskanju novega doma zaradi prevelikih cen prekrižala tako stare, kot nekoliko novejše hiše, je bila odločitev o gradnji svoje hiše vedno bolj na dlani. Ne vem več točno, kje in kdaj sva slišala za hiše iz slame (če izvzamem pravljico o treh prašičkih), a ideja o gradnji iz naravnih materialov se je tako močno zasidrala v nama, da druge opcije sploh nikoli nisva iskala. Pred tremi leti sva začela intenzivno nabirati informacije, vmes sem obiskoval tečaj naravne gradnje, ogledala sva si kar nekaj tovrstnih hiš in spoznala mojstre, ki imajo izkušnje s tem. Dokler je bilo to še na internetu in papirju, je bilo vse skupaj precej oddaljeno in skoraj nedoumljivo.
Prejšnji teden pa je postalo zelo oprijemljivo in veliko. Če hočeš graditi s slamo, si jo moraš zrihtat. Najprej potrebuješ kmeta z dovolj pravega žita, mojstra z balirko, traktorje s prikolicami in seveda dovolj pridnih rok za pomoč pri pobiranju. Nekaj slame sem dobil pri bratu Gregorju, nekaj pri njegovem prijatelju Igorju, nekaj pa pri Janezu, ki je vso slamo tudi baliral.
Brez prijateljev pri takem opravilu ne gre, saj je dela preveč za dva para rok. Brat Gregor mi je priskočil na pomoč pri usklajevanju prevoza, iskanju prikolic, skladiščenju slame in še marsičem. Da gredo dobro delo, zabava in kakšno pivo odlično skupaj, so dokazali prijatelji Klemen Korenjak, Franci in Klemen Valjavec, Sebastian in Janez Mohar, Jure Jerkovič in Matej Peneš. Fantje, tavelik bohonej!
Da pa ni vedno vse v naših rokah, sem opazil pet minut zatem, ko sem pospravljeno slamo pokril s polivinilom in so se ulile prve kaplje dežja. Bogu hvala za pomoč!

Za v steno je najboljša slama pšenice, pire ali tritikale
Z Janezom sva na začetku merila in nastavljala, da smo dobili pravo dolžino
Kemba je upravičil svoj priimek, saj je kakšna bala letela tudi čez prikolico
Prva prikolica pobrana, moj brat Gregor je vse zvozil domov
Fantje so bili zraven, da bodo vedeli, kako je nastala naša hiša
Nace in Bine na traktorju - ni treba opisovat navdušenja
Franci jih je metal kot žoge na koš :)
Pobirali smo proti večeru, ko je vročina vsaj nekoliko popustila
Svamači prve vrste - Sebastian, Jure in Kemba
Janez se je navdušil nad tavelkim Zetorjem :)
Romantika? Sončni zahod in slama, ni ga čez to :)
Ni je hotelo zmanjkati
Pri okoli 35 stopinjah se nam je kar mešalo,  ko smo jo razlagali
Kenkuči nabira prakso za svojo hišo
Gregorju so bale ob vsakodnevnem delu res mala malica
Nace je dobil svoj poligon za plezanje

Komentarji

Oseba Ladka sporoča …
Počelo je, počelo! Z Božjim blagoslovom o pravem času :)
Oseba abbagayleoberholtzer sporoča …
How to get to the Borgata by Bus (NJ) with public transportation
The 정읍 출장안마 Borgata 성남 출장안마 Hotel Casino 용인 출장안마 and Spa offers guests the chance to enjoy the 과천 출장안마 24/7 access to popular Atlantic City attractions such 목포 출장마사지 as the

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.