Vikend (ne)mobilnosti

Dva velika ruzaka prtljage sta za petčlansko družino povsem dovolj za ene krajše počitnice.

Avto. Za večino od nas nujna reč pri hiši, ki nam omogoča funkcionirati, kakor v današnjih časih pač funkcioniramo. Eden od največjih izvorov naše fleksibilnosti. Sam zelo uživam v vožnji, še posebej na daljših relacijah. Toda do tehnike sem sila neizprosen - če ta ne dela, kakor se od nje pričakuje, je deležna mojih verbalnih izpadov, ki se jih moja žena kljub najinemu dolgemu stažu še vedno ni navadila.

Pri nas še vedno shajamo z enim avtom, kljub temu, da živimo na vasi, in tako bo, dokler bo le šlo. Zato v trenutkih, ko smo zaradi servisa ali kakšne okvare brez, uporabimo rezervne izhode. Srečo imamo, da imamo okoli sebe dobre ljudi, ki nam za razvoz otrok v vrtec posodijo svoje mašine, ali pa nas zapeljejo npr. v službo.

Od kolesa do otrok

Francoska kibla, ki trenutno skrbi za našo mobilnost, je pred leti postala bazni tabor za moje kolesarske podvige. Ena boljših stvari je ta, da v avto zapelješ kolo, ne da bi z njega odmontiral eno stvar. Če si na biciklu trikrat na teden, ti gre vsakokratno snemanje kolesa in polaganje dekce čez fine sedeže res na živce. S prihodom potomcev so kolesarsko stajo zamenjali otroški sedeži, ki so danes tako glomazni, da kaj drugega od sedežev in vozička v avto sploh ne spraviš. Včasih so imeli fičkota, danes za tri otroke rabiš najmanj berlingota.

Tik pred odhodom na krajše počitnice na Štajersko je naša mini križarka postala nepremičnina. Avto se ponavadi pokvari takrat, ko si tega najmanj želiš. Naše počitnice so že plavale po vodi, ko se je Darja domislila, da gremo lahko tudi z vlakom. "Saj do Maribora pa res ni tako daleč."

Pelje me vlak v daljave

Naslednji dan smo, otovorjeni vsak s svojim kosom prtljage, maširali proti železniški postaji. "Pa pojdimo, bomo pač malo prestopali." Potovati z vlakom je za otroke veliko bolj zabavno, saj ni treba biti ves čas pripet v svojem kalupu, starše imaš veliko bolj zase, kot v avtu. Za starše je stvar malce drugačna, a še vedno vzdržna. Če odmislim dejstvo, da železniške postaje staršem z vozički, v katerih prevažajo po dva otroka, ponujajo najbolj neprijeten način presedanja (po štengah dol v podhod, po štengah gor na drugi peron, brez kakšnih dvigal, a s prijazno pomočjo sprevodnikov in drugih potnikov) ter dejstva, da potovanje traja namesto ure in pol tri ure, je vsa stvar precej zanimiva.

Doživetja štejejo

Če potuješ z vlakom, hitro ugotoviš, da potrebuješ veliko manj prtljage, kot bi jo sicer nabasal v avto. Dva velika ruzaka in ena torba so bili dovolj za celo družino. Šmenta, zakaj je potem avto vedno premajhen, ko se kam odpravljamo?

Ko potegnem črto pod letošnje prvomajske počitnice, so te ene od tistih za v dolgoročne spomine. S tremi otroki na dopust z vlakom se ne odpraviš ravno vsak dan. Vsa kolobocija z logistiko je danes, iz razdalje, samo še hecen spomin. Doživetja, vključno z vožnjo sedmih ljudi v malem tastovem avtomobilčku ob povratku domov, so tista, ki štejejo. Torej ni nič narobe, če gre kdaj kaj narobe. Važno je le, kako to sprejmeš in koliko odprtosti za drugačnost si sposoben sprejeti.