Dva koraka po mokri mivki

"To ni nič v primerjavi s tem, kar živiš ti." Vsakokrat si zatisnem ušesa, da ne bi slišala. Ali je res treba preizkušnje nenehno primerjati? Jih razvrščati po stopnjah in razporejati? Strahovit je občutek manjvrednosti v preizkušnji. S takšnim mišljenjem bomo kmalu izgnani v kategorijo Nedotakljivih. V sam vrh piramide. Nedosegljivih. Osamljenih. Obupanih.

Nisva tiste vrste bralca, ki bi na leto 'pospravila' na desetine knjig. A imava zadnje čase kar srečo, ker nama v roke prihaja samo tako branje, ki odpira misli, da zajadrajo daleč na odprto in v glavi naredijo temeljit prepih. Knjiga Dva koraka po mokri mivki je daleč od lahkotnega branja, a besede so tako tekoče, da je je kar prehitro konec. Kot mladega dveletnega življenja.

Zelo priporočava vsem, ki ste ali še izkušate kakršnokoli osebno stisko. Anne-Dauphine Julliand pomaga postaviti se spet na svoje noge.

Anne-Dauphine Julliand: DVA KORAKA PO MOKRI MIVKI

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda

Preberite več

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Preberite več

Njegov rojstni dan

Zdaj imamo to že v navadi, da na božični večer poleg večerje pripravimo tudi praznovanje za Jezusov rojstni dan, k čemur seveda paše tudi torta. Pihajmo! Neustavljivi napadalci na sladkor Družinska

Preberite več

Ovseniki

Preišči ta spletni dnevnik